120118 Strmica P640 15:50:24

Danes sem že zjutraj ves nervozen. Napoved je idealna. Lepo vreme, zmeren Z do višav. Verjetno bodo danes čudeži na Kovku in Lijaku (in so res tudi bili, kot se vidi zdajle), ampak mene tja ne mika. Nekako me vleče Strmica. Damjan je tudi že nervozen in bo danes unovčil kvizka (=zbrisal s šihta na letenje), Erzo se najprej ne javlja (mi je jasno, da se tudi trese, ampak včasih pa mora tudi kaj oddelati na šihtu), tudi Mega najprej ne (očitno je povečal učinkovitost na max, da bo čim prej oddelal današnji šiht in bo fraj), potem pa pokliče Boris z istim predlogom: Strmica (mogoče je rekel še Kovk ali Lijak, ampak tega nisem slišal…). Začuda se tudi njemu ne mudi preveč – strinja se, da bo 13, 13.30 kar v redu (!) (potem se je razjasnilo: ves dopoldan sta mu pobrali dve luknji 5x5x7 cm, ki jih je moral skopati za svoj gradbeni projekt). Potem pokliče Mega, ki  se 15 min kasneje službeno že javlja s Strmice: veter je že OK, čez uro, dve bo idealen. Erzo samo sporoči, da je blazno zaseden do 14h, potem pa pride, kamor bo treba.

In že se ob 13h pridružim Damjanu na Dolgem mostu, kjer skakljava v gatah, ko se preoblačiva na javnem parkirišču v delovna (=letalna) oblačila, 13.37 izvrši Špela primopredajo Deluxa nad logaško cestninsko in proti Uncu. Po raznih telefonskih in internetnih obvestilih kaže, da je veter malo usahnil (na Slivnici je 2,5/3,8 JZ), kar Strmico daje pod rahel vprašaj (alternativa se je vreči s Slivnice). Vendar je Mega že na poti na start in ko zavijemo z avtoceste na desno na Uncu, njegov klic razbistri situacijo: na startu je idealno, mogoče na momente malo močno… In že šibamo gor po makadamu. Ko stopimo iz avta, Mega že razgrinja. Erzu javimo, da je tu to, kamor je treba priti.

Pet minut kasneje že vsak taca po svoji fliki trave in postavlja. Ker je Damjan danes tukaj debitant, je deležen standardnih informacij o toplendanju preko borov od zadaj do smrečice in naokoli dol na krtino pri avtu, pa na kaj mora paziti levo in desno in sploh vse, kot se spodobi za skrbnika starta in inštruktorja (res sta neverjetna tale Mega in Boris 🙂  ). Tačas jaz raztegnem in ko postavim zidek, je Mega že v luftu nad mano in mi daje še zadnje napotke o turbulencah in jakosti vetra v šobi pred Petričevim hribom. Potegnem hrbtno in elegantno startam (včerajšnji Ženček je že obrodil sadove) – upam, da niso opazili kako me je zaneslo v desno, ko sem se obrnil (ampak to sem ga mogoče hotel malo voditi po pobočju, a ne? ).

In potem poezija: dobra ura osmic, vrtenja, drsenja, plavanja ob pobočju od Petričevega hriba do Špilnika. Vmes se nam v zraku pridruži Erzo, ki pa vsake toliko časa pristane na kakšni bolj izpostavljeni točki (Petričev hrib, pod Špilnikom…). Ker  uživam, sploh ne razmišljam, kakšne zahrbtne namene ima (šele kasneje pri analizi v gostilni v Planini postane približno jasno, zvečer na OLCju pa nedvoumno: 5 štartov in ob tem dva nova sezonska…). In jadramo in jadramo in ko gre sonce že malo niže, pri vsakem zavoju na Petričevem hribu bolj pogledujem proti Planinskemu polju. Vprašam Mega (samo on ima postajo), če bi odletela tja, pa svetuje še malo nabrati višino in da zna biti malo razburkano tjakaj. Potem nekaj razlaga Borisu po bosanski radijski postaji (=se dere po luftu), nakar Boris odvije v tisto smer in se začne pospešeno manjšati (=leti, kot sneta sekira). Jaz pa takoj za njim. Na momente mi gre več kot 50 km/h in ko opazujem, kje Deluxa prehitro pobira, se usmerim malo bolj ven in tako pridem nad Planinsko polje vsaj 50m višje kot on, tako da se lepo odpeljem čez Unico do Unškega loga pod asfaltno cesto na Unec. Tu pristanem v popolnem miru in tišini (še 10m više je bilo še zelo močno).

Zoranov let

Čudovit razgled po Planinskem polju v zahajajočem soncu.

Potem pa počasi, počasi pospravim – nekaj koordinacijskih telefonov – in Mega je tu. Dostava do gostilne (Delux že preko e-točke objavlja svoj današnji let), kjer sledi obvezna analiza ob pivu, radlerju in Damjanvem čipsu. Neprecenljivo. Za vse ostalo je Eurocard.

Leave a Reply