Padalska jataŠe na bližnje Spodnje Vetrno, kjer pa je na travnikih v pobočjih pod Gozdom kar precej vetra (dolinc). V takem me ne mika v tangicah z Rook-coto nad hiše vasice, pa vseeno postavim.
Hrbtno dvignem in odletim čez rob, da me zgunca in čelni veter čisto ustavi in pristanem na travniku pod gričem.
Sedaj pa ni več nobenega pravega vetra in skozi Litijo nazaj in gor v Bitiče. Ker sem včeraj detajlno naštudiral dostop in si start ogledal z avtom (navigacija do tega starta ne dela prav, saj kaže cesto, ki je v naravi ni), pustiva avto pri zadnjih hišah vasi in peš gor. Sedaj nosim Mentorja3…
Ko prideva na vrh travnate jase, se še Erzu (specialistu za ravne travnike 🙂 ) zdi tole pa res zelo zelo položno. Piha pa rahlo gor in Erzo takoj postavi, medtem ko sam cincam in si ogledujem varianto v desno. Oba sva si enotna, da je varianta v desno (sicer bolj strm začetek, pa potem dolgo položno pobočje z gmajno) bolj tvegana in Erzo se odloči, da bo poskusil naravnost (kot je tudi Planinškov Janez v originalu odletel).
In ob lahnem vetrcu potegne in laufa in laufa in vleče in ga že malo dvigne in ga po nekaj nadaljnjih korakih vzame in leti. Vidim, da spelje mimo hiš in potem kar nekako drži višino … in je tudi čez drevesno mejo spodaj.
Medtem pripravim Mentorja 3 in čakam na vetrič, ki sedaj piha z desne od Z. Vem, da imam le en poskus, saj drugega laufanja ne bom zmogel. Erzo javi, da je pristal in da je šlo zelo na tesno na obeh kritičnih mestih (to mi ni ravno spodbuda…).
Ko neha pihati z desne, zalaufam in laufam, laufam in Mentorja res počasi začutim nad sabo in potem celo dobim občutek, da nosi del moje teže in počasi celo zalaufam nad tlemi. Pobočje se malo spusti in se mi zdi, da me dvigne in lepo nad višino hiš se zapeljem mimo njih po desni strani.
Kar naravnost na travnat plato spodaj, kjer ciljam na najnižja drevesa v gozdni meji, da me lepo dvigne in se brez skrbi z bogato višino zapeljem čez drevesa in prelomnico.
Naprej pa je samo še sprostitev in uživanje nad dolino Save do pristanka pri Hotiču.
Med pospravljanjem Erzo že nafehta prevoz za gor.
In potem se, po današnjem fenomenalnem zaključnem letu, samo še sproščava ob kuhančku v zahajajočem soncu…
Danes napovedan slab dan – poslabšanje od Z – z dežjem ponekod in nekaj V.
Odločim se za projekte in se odpeljem v okolico Litije.
Najprej tale Planinškov start nad Spodnjim Hotičem. Skoraj šolski teren. Piha lepo gor.
Potegnem in lepo odletim v dolino ob glavno cesto.
Imam dopoldne zemeljske opravke, ki pa jih nepričakovano hitro zaključim. In ker mi ostane popoldne še nekaj sonca, hitro na bližnje projekte (više je močan JZ, čeprav v resnici ponekod manj, kot je bilo za pričakovati in tisti, ki se niso že vnaprej predali, so tudi kaj odleteli…).
Tule pri Polici so se pojavile nove bele pike od lani :-). In kmalu parkiram za zadnjim vikendom. Kratek ogled mi pokaže, da je travnik sicer tipa Erzove strmine (vendar brez terasastih vložkov), piha pa tudi lepo gor. Tole hitro opravim, si rečem in potem še na kakšna 2 ali 3 v bližini…
V LCja po Rooka in na rob travnika. Raztegne mi ga kar veter, ki je medtem pojačal.
Ko hrbtno potegnem prvič in se obrnem, ga ne morem poriniti več naprej, čeprav se skoraj uležem in tiščim. Potem me končno odlepi, malce dvigne in po 100m odloži na tla.
Še enkrat gor in čakam, saj kar konstantno prbija vedno bolj. Nekajkrat poskušam dvigniti, pa me skoraj odšlepa nazaj na blatno njivo (komaj ubijem padalo…). Potem med dvema sunkoma le uspem dvigniti in potiskati, in ko me odlepi, me malo naprej naslednji sunek samo butne na tla.
Ponovno gor in sedaj kar dolgo čakam in hrbtno poskušam (s potencialnimi šlepi, ki jih komaj preprečim… no so pa to dobre vaje, kot bi bil na Ženčku…), da končno uspem dvigniti in poriniti naprej.
Pa me dvigne v luft, pa malo jojo, da me pri dnu travnika pred drevesno mejo nabije v luft vsaj 20m (in si samo želim, da bi me takoj bolj nežno spustilo…). Odnese me v desno po dnu dolinice napol v rikverc in še drži (jaz hočem dol…), da me potem nekako le spusti in sedem na tla. Komaj ubijem Rooka, da se ne nalima na sadno drevje naokoli…
Nabranega s težavo odnesem v LCja in samo še odpeljem proti domu…
Danes pa vsaka napoved kaže nekaj drugega. Je pa sondaža zjutraj kar OK in jaz bi šel letet. Pa se koordiniramo in cincam(o) in na koncu se peljem na Vrhniko, ne da bi vedel kam grem(o). Se dobiva z Erzom po 12.30 na Železniški in pozna proti Primorski. Kljub napovedanemu orkanskemu SZ čez Istro, nikjer ni preveč močnega vetra (le na Slavniku 9/11-13 JZ) in Erzo navija za Vremščico (saj sem mu res prej jamral, da bi šel na Vremščico zg.2, ki sem si jo v nedeljo v (pre)močnem vetru lahko le ogledoval).
In shecava Rajka, da naju počaka na pristanku in z nama (brez padala) gor (samo šofer bo, pravi). Na zgornjem startu piha lepo in celo bazice, vetra pa prej premalo, kot preveč. Je pa vse megličasto bleščeče belo, da se proti soncu komaj vidi do letališča.
Zapeljemo se z LCjem še malo naprej po kolovozu in potem nahecam še Erza, da gre z robo na ta njegov novi štart (ki ga že ima, saj ga je prav on lani odletel). Na startu piha idealno in takoj postaviva … in v luft: Erzo in jaz.
Erzo takoj navrti nad zgornji start in se odpelje nad dolino. Jaz pa najprej spodbudno naberem do zgornjega starta, potem pa drajsam sem in tja in se nikakor več ne poberem. Že curim proti dolini, ko le dobim neko 0 nad progo in se počasi, počasi spajsam spet nad zgornji start.
Sploh ne vidim, da Erzo medtem scuri.
Tu, nad zgornjim startom pa meni dviganje naenkrat odreže in potem v ponovni borbi počasi scurim čez letališče.
Erzo je hotel vmes še enkrat gor, pa se vrne nazaj z LCjem, ko vidi, da sem scuril. Bo bolj pametno, da greva na projekte, kot še enkrat gor, saj kaže, da je to vse, kar je Vremščica danes dala (se je spumpala, bi rekel Gorazd).