Ponoči imam fiksno idejo, da bo danes Marčev hrib. In je res zjutraj nekaj manj JZ vetra od napovedanega in Slavnik dopoldne ne zrase prek 10 v sunkih.

Lobiram od jutra naprej in Rajku se je tudi zdela to OK ideja, vendar je Gorazd odločil, da se gre na (bolj ziher) Brestovico. Še Pavličev Tom ima isto misel in se vržem v bolj aktivno lobiranje. Vendar od naših nobenega ne pridobim za stvar (so se že včeraj sprijaznili, da bo danes (pre)močno). Samemu se mi dol ne da voziti in se odločim za kakšen projekt, da bo vsaj kakšen novnov.

Ko sem že v odhodu, pa si Jean skoraj premisli, čeprav je dokaj prepričan (glede na včerajšnje izkušnje z vetrovnim in razgonjenim Marčevim hribom), da najbrž ne bo…

In se odpeljem na Gorenjsko, kjer je vseeno manj vetra.

To lepo pobočje sem tudi jaz že gledal iz zraka.

Zoranov skok

Še na bližnje Spodnje Vetrno, kjer pa je na travnikih v pobočjih pod Gozdom kar precej vetra (dolinc). V takem me ne mika v tangicah z Rook-coto nad hiše vasice, pa vseeno postavim.

Hrbtno dvignem in odletim čez rob, da me zgunca in čelni veter čisto ustavi in pristanem na travniku pod gričem.

Zoranov skok

Sedaj pa ni več nobenega pravega vetra in skozi Litijo nazaj in gor v Bitiče. Ker sem včeraj detajlno naštudiral dostop in si start ogledal z avtom (navigacija do tega starta ne dela prav, saj kaže cesto, ki je v naravi ni), pustiva avto pri zadnjih hišah vasi in peš gor. Sedaj nosim Mentorja3…

Ko prideva na vrh travnate jase, se še Erzu (specialistu za ravne travnike 🙂 ) zdi tole pa res zelo zelo položno. Piha pa rahlo gor in Erzo takoj postavi, medtem ko sam cincam in si ogledujem varianto v desno. Oba sva si enotna, da je varianta v desno (sicer bolj strm začetek, pa potem dolgo položno pobočje z gmajno) bolj tvegana in Erzo se odloči, da bo poskusil naravnost (kot je tudi Planinškov Janez v originalu odletel).

In ob lahnem vetrcu potegne in laufa in laufa in vleče in ga že malo dvigne in ga po nekaj nadaljnjih korakih vzame in leti. Vidim, da spelje mimo hiš in potem kar nekako drži višino … in je tudi čez drevesno mejo spodaj.

Medtem pripravim Mentorja 3 in čakam na vetrič, ki sedaj piha z desne od Z. Vem, da imam le en poskus, saj drugega laufanja ne bom zmogel. Erzo javi, da je pristal in da je šlo zelo na tesno na obeh kritičnih mestih (to mi ni ravno spodbuda…).

Erzov let
Komentar leta:Po prvem jadralnopadalskem obisku Bitič 16.3. 2017, ko se pred nočjo nekaj mečem na glavo, seveda pride za mano obvezno Poje. Potem pride na Silvestra 2019 lokalni matador Planinšek, ki si, upam, vzame več časa in odleti prav z vrha. To zgleda tako: položen štart s prelomnico po 30 m, če odletiš tam še zmeraj ni gotovo da bo šlo čez; vsaj pri meni: prva drevesna meja 2 m čez, druga drevesna meja 3 m čez, potem pa še gozdni rob…noro mija komplet. Hvala Janez. In ko me nafehtani [19.2.2020 17:26]
Janez Planinšek : Čestitam, pa še rekord štarta. [19.2.2020 17:55]

 

Ko neha pihati z desne, zalaufam in laufam, laufam in Mentorja res počasi začutim nad sabo in potem celo dobim občutek, da nosi del moje teže in počasi celo zalaufam nad tlemi. Pobočje se malo spusti in se mi zdi, da me dvigne in lepo nad višino hiš se zapeljem mimo njih po desni strani.

Kar naravnost na travnat plato spodaj, kjer ciljam na najnižja drevesa v gozdni meji, da me lepo dvigne in se brez skrbi z bogato višino zapeljem čez drevesa in prelomnico.

Naprej pa je samo še sprostitev in uživanje nad dolino Save do pristanka pri Hotiču.

Zoranov let

Med pospravljanjem Erzo že nafehta prevoz za gor.

In potem se, po današnjem fenomenalnem zaključnem letu, samo še sproščava ob kuhančku v zahajajočem soncu…

Danes napovedan slab dan – poslabšanje od Z – z dežjem ponekod in nekaj V.

Odločim se za projekte in se odpeljem v okolico Litije.

Najprej tale Planinškov start nad Spodnjim Hotičem. Skoraj šolski teren. Piha lepo gor.

Potegnem in lepo odletim v dolino ob glavno cesto.

Zoranov prvi let

Imam dopoldne zemeljske opravke, ki pa jih nepričakovano hitro zaključim. In ker mi ostane popoldne še nekaj sonca, hitro na bližnje projekte (više je močan JZ, čeprav v resnici ponekod manj, kot je bilo za pričakovati in tisti, ki se niso že vnaprej predali, so tudi kaj odleteli…).

Tule pri Polici so se pojavile nove bele pike od lani :-). In kmalu parkiram za zadnjim vikendom. Kratek ogled mi pokaže, da je travnik sicer tipa Erzove strmine (vendar brez terasastih vložkov), piha pa tudi lepo gor. Tole hitro opravim, si rečem in potem še na kakšna 2 ali 3 v bližini…

V LCja po Rooka in na rob travnika. Raztegne mi ga kar veter, ki je medtem pojačal.

Ko hrbtno potegnem prvič in se obrnem, ga ne morem poriniti več naprej, čeprav se skoraj uležem in tiščim. Potem me končno odlepi, malce dvigne in po 100m odloži na tla.

Še enkrat gor in čakam, saj kar konstantno prbija vedno bolj. Nekajkrat poskušam dvigniti, pa me skoraj odšlepa nazaj na blatno njivo (komaj ubijem padalo…). Potem med dvema sunkoma le uspem dvigniti in potiskati, in ko me odlepi, me malo naprej naslednji sunek samo butne na tla.

Ponovno gor in sedaj kar dolgo čakam in hrbtno poskušam (s potencialnimi šlepi, ki jih komaj preprečim… no so pa to dobre vaje, kot bi bil na Ženčku…), da končno uspem dvigniti in poriniti naprej.

Pa me dvigne v luft, pa malo jojo, da me pri dnu travnika pred drevesno mejo nabije v luft vsaj 20m (in si samo želim, da bi me takoj bolj nežno spustilo…). Odnese me v desno po dnu dolinice napol v rikverc in še drži (jaz hočem dol…), da me potem nekako le spusti in sedem na tla. Komaj ubijem Rooka, da se ne nalima na sadno drevje naokoli…

Zoranovi poskokci in letek

Nabranega s težavo odnesem v LCja in samo še odpeljem proti domu…