Manca bo peljala alfico in navidez je že vse urejeno. Ostali (Lusja, Erzo, Mega, Uki, Dragan) so še v luftu. Ko čakamo Luka, pokliče Uki Manco, naj ga pride iskat v Ajdovšno na letališče, kjer je pravkar pristal.

Ukijev let s Kovka

Manca odšiba z Ukijevo makino, pride Luka, Lusja menda ravno pristaja. Ker je sonce že nizko, se je treba hitro odločiti. Predlagam, da kar gremo sami trije, saj bomo na Nanosu prej, preden se bo preostanek jate zbral pri Anji. Med potjo najprej zapeljemo od Anje mimo Dragana (ki je iz neuspelega priklopa Nanosa pricuril nazaj skoraj do Anje), ki ga naša avantura ne zanima in gre raje na pitje in prehranjevanje (?) k Anji kar peš, pred Podnanosom pokliče pa še Erzo, da je tam nekje pristal.

Erzov drugi let s Kovka

Ker nima smisla zgubljati časa, ga samo povabimo zraven (kar brez pomisleka sprejme) in se kmalu še on stlači v že nabito poln avto robe in 3 ljudi (pravzaprav ga stlači v avto Mateja 🙂 ).

Ko smo že tik pod grebenom pred lovsko, pokliče Manca, da njih Nanos ne zanima in naj se zmenim z Ukijem glede reševanja našega avta. Še Uki pove, da jih Nanos ne zanima (seveda, saj so vsi štirje lepo in dolgo leteli 🙂 ), pa mu jaz povem, da mi je to jasno, in da mi samo pričakujemo pomoč pri reševanju našega avta, ki bo ostal gori na gori. Uki si vzame timeout za posvet z ostalimi, potem za grebenom zgine signal,… mi že cincamo ali gor do Hieronima ali na Renjake in se odločimo za Renjake (sonce že zahaja, piha že dol, gor, dol, kam ?, kaj bo više gori ?, na robu še mogoče ujamemo… parkiramo).

Pakiramo se iz avta, Erzo že hiti na start, pozvoni Manca Mateji (moj telefon še ne lovi… malo kasneje prileti nekaj smsov o neuspelih klicih Mance in Ukija) in nas seznani, DA JE NJIHOVA ODLOČITEV, NAJ SE ZNAJDEMO SAMI… Luka (ki še ni letel z Nanosa in tudi sploh še ni bil tu gori z avtom…) se odloči, da bo pomagal najprej nam, če pa kdo ne bo odletel, bo poskusil nazadnje še on… Za robom se zliva občasno že dol, na robu občasno gor (Erzov na novo postavljen trakec že kaže tako 🙂 ), Erzo ima že postavljeno in seveda v takem vetru neuspešno poskusi prvič. Luka pomaga  Mateji in meni postaviti. Pa še Erzu, ki v drugem poskusu potrga štrikce. Tudi Mateja je prvič neuspešna in prekine, čeprav je imela padalo že lepo nad sabo, samo odločila se še ni zares…

Potegnem še jaz naprej in ga imam nad sabo in stopim čez rob. Takoj na desno in tik ob/pod grebenom proti Vipavi. Sonce je ravnokar zašlo, jaz pa samo upam, da bo še ostalim ratalo (za sabo ne vidim še nikogar, pa tudi gledam ne preveč, ker napeto pazim, saj drsam tik nad drevjem ob pobočju). Komaj se privlečem do strelišča (zadnji glavi se moram izogniti levo naokoli, ker sem prenizek), pa naravnost čez v luknji med zadnjimi drevesi do travnika malo pred pumpo na avtocesti (na strani strelišča), saj ni šans, da bi šel čez avtocesto. Z dokaj močnim vetrom v rit v šprintu elegantno pristanem na travniku.

Zoranov let

Ko pospravljam, vidim v večernem mraku, da Erzo odvije čez avtocesto,

Erzov let z Nanosa

Mateje ne vidim nikjer (ali ni startala, je mogoče Luka ?… ). Po telefonu pokličem Matejo, Luka, pa nič. Pokliče Manca kaj je z nami…  Končno Luka javi, da je Mateja odletela. Pokliče še Mateja (vsa vesela in vsaj malo potolažena), da je pristala.

Že v temi odidem do strelišča, kjer me pobere reševalna ekipa Luka :-). V avtu mi povedo, da je Erzo odletel kljub raztrganemu padalu kar s pobočja pod robom (!)… Mislim, da smo vsi ful zadovoljni, razen Luka (ki pa tega ne pokaže…). Jaz pa še sploh vesel, ker je to moj 200-ti novnov start 🙂 .

Po petdnevni= dvodnevni (prisilni) + trodnevni (prostovoljni) pavzi grem danes kamorkoli… V Lju že od jutra rahlo dežuje, burja je na Primorskem taka, da so ustavili tovorni promet, na Gorenjskem vse zalito. In vendar kar o Planini nad Vrhniko razmišljam (ki je bila v petek Erzovo fer izenačenje – po Goričici). Nefer prehitevanje na Vremščici v soboto (čisto nehote mu je ratal novnovnov, a ne ? 🙂 ), je Erzo sicer popravil z včerajšnjim OLC brisanjem Lokavca od zadnjič (slaba vest je žrla, a ne ? 🙂 ), ampak meni se je zdelo bolj prav, da naredim novega, ki ga on že ima.

Erzo je skeptičen, saj so griči okoli Vrhnike bolj ali manj v bazah, ampak ob 14.00 je zbor pri BJju.

Z Matejo sva že pol ure prej na lokaciji. Prideta še Mega in Andrej iz (tudi rahlo deževnega) Unško-Planinškega področja (sicer sta računala na Zavrh, ampak bogve, kakšno je tam, mi pa smo zdaj tule… 🙂 ).

Poberemo Erza doma in gor do koče in stolpa. Vrh v totalni megli, piha lepo, vendar pravokotno z leve. Ampak baje je to kar v redu… Najprej kaže (zame) popolnoma nesprejemljivo. Pa se megla občasno zredči in v glavi obrnem stikalo. Samsa provocira (ga že ima in mu ni treba…), Erzo pa se naenkrat odloči, da bo pokazal in začne postavljati (da izkoristi nemegleno in nedežno luknjo). Ostali pomagajo postaviti, Mega z Manco komunicira o trenutni situaciji in dogajanju…

Erzo elegantno dvigne, z majčkenim desnim zapiranjem, potem pa ga obrne v levo v veter in stopi (po dveh zračnih stopnicah gor) v zrak. Malo vijuga sem in tja med meglicami in se odpelje proti domu.

Erzov let

Medtem se jaz spravim v tangice, ostali pa mi postavijo Rooka (mi ne pustijo vzeti coto…). Megla je medtem vse zaprla in malo počakamo, da se spet razkadi. Potem pa potegnem, najprej kaže, da bo Rook preveč zadaj in sfedlan (vpijejo, naj prekinem), pa ga vseeno stabiliziram v levo , ker ga lepo čutim … in stopim v zrak. Malo v levo, potem pa naravnost proti Erzovemu travniku za hišo. Visoko preletim vse tri 300 KV daljnovode in zbijem na moker, blaten in posran travnik.

Zoranov let

Gnoja in dreka imam dosti že od zadnjič, zato me reši Erzov klic, naj grem pospraviti na dvorišče k njemu. Malo za nama pridejo tja tudo ostali z LCjem in prijazno pospravijo vso robo. Hvala za prijazno asistenco :-). Še kdo bi lahko brez problema odletel…

Potem pa na zaključno druženje v BJja. Vesel ko radio: novnov !

Za danes je napovedan res močan veter in Erzo je že zvečer predlagal, da greva dočakat jutro na Sv.Ano, ker bo mogoče še dovolj mirno. Ob 5.45 sem pokonci. Malo čez 6h Erzo z SMS potrdi srečanje ob 6.45 in že se peljem proti Podpeči  še v popolni temi. Ob hangarju se, še vedno v temi, dobiva kot dva kriminalca. Vreča 45st., piha JZ. Erzo dvomi, če ima sploh smisel iti gor. Prepričam ga in že žarometi LCja vrtajo v temo Sv.Ane.

Na vrhu naju dočaka jutranji svit. Iz avta skoraj ne moreva, ker nabija na polno. Premična postaja Zoran pokaže sunke do 12,6, veter ne pade pod 5. Malo čakava, da se še bolj zdani, poslikava sveže grafite na še včeraj beli steni in se odkotaliva dol.

Na Goričico greva (mogoče ne bo premočno). Erzo spredaj, jaz za njim, gor mimo kmetije na kolovoz in zmečeva robo na travo. Piha. Kar piha. Občasno tud še dodatno prbije. Erzo raztegne, jaz zraven. Že je v luftu, malo odlebdi in se odpelje dol ob pobočju.

Erzov prvi let

Ko prihaja gor, jaz lepo dvignem hrbtno, ga naštimam, držim v luftu in se tudi odpeljem dol tistih 100m.

Zoranov let pred gnojem