Drugi del prvomajskih praznikov je posvečen hribom (in potencialnim možnostim letenja 🙂 ). Nacionalni park Monti Sibillini.

Večer v Castellucciu je miren, oblaki šibajo čez modro nebo dokaj hitro za zahajajočim soncem, v vasici brezveterje, vrhovi travnatih, zaobljenih vrhov do 2500mnv (kot bi gledal ogromne Vremščice brez dreves), spodaj pod vasico fuzbal plac 6×3 km (Pian Grande – 1300 mnv), zadaj za travnatimi 100-350m golf kupčki (šolski tereni) drugi, manjši (Pian Piccolo – Dogana – 4×1 km), levo pod vasjo srednji (Pian Perduto – 2x2km), vse skupaj kot nekakšno popolnoma ravno dno ogromnega vulkana.

Zjutraj po neskončnem fuzbal placu pod vasico rahle meglice, zgoraj modro in oblaki visoko gori okoli 3000 m šibajo 2x hitreje kot včeraj zvečer. Poskušam dobiti kakšne info prek telefonov od lokalnih padalcev in na koncu v Bar del Capitano v vasici dobim fotokopirana navodila in opise o okoliških startih in dostopih in pogojih.

Najprej greva dol na fuzbal plac pogledat kje so pristanki ob z ravnilom potegnjeni cesti proti Norcii. Na pristanku ob konjskem ranču veter kar nažiga (trakci trepetajo popolnoma vodoravno), vendar so naenkrat zgoraj nad hribom trije padalci, ki najprej slalomirajo nad travnatim pobočjem z wingoverji (!) potem pa ekspresno nabirajo do 1000 m višje. Hitro gor po cesti, ki pelje mimo Castellucciu najbližjega (Veletta) starta  do starta Fontanille na pobočju travnatega hriba Poggio di Croce -1822 mnv (startati je sicer mogoče kjerkoli in glede na zaobljenost pobočja in ceste, ki gre daleč naokoli do sedla, kjer se konča – v katerokoli smer od E-N). Na startu piha kot pr norcih (=2x Vremščica zadnje čase pred prvomajskimi= čez 10m/s) vendar lepo laminarno.

Na startu domači padalec. Takoj pove, da je zanj dosti premočno, ker nima najbolj probojnega padala.

Modrovanje z domačinom

Malo modrujeva in ugotavljava, kako lepo jadrajo oni trije (resda visoko gori na mestu in občasno celo malo rikvercajoče visijo kot salame, ampak ko pridejo še višje (nad 2500) se pa pomikajo naprej…  Čez nekaj časa eden za drugim s spiralami in na koncu z ušesi, pristanejo. Mogoče bo kasneje kaj bolje, vendar domačin tega ne ve, zato se poslovim in vmesni čas do “kasneje” izkoristiva z osvojitvijo vrha Croce (po trakcih sodeč je tudi tu uradni start) in pohajkovanjem po okoliških golf hribih.

okoliški hribi

Na poti nazaj se čez nekaj ur zopet ustaviva na glavnem startu ob cesti. Domačina ni več. Sam pohajam po pobočju sem in tja in modrujem sam s sabo. Trakci so še vedno 45st navzgor, popolnoma ravni in trepetajoči, ampak jaz se prepričujem, da vseeno malo manj piha. Ampak vseeno ne vem… Naenkrat se od nikoder izza pobočja spodaj po liftu navzgor prikaže najprej en, za njim drugi in takoj še tretji padalec. Oni trije od prej. Verjetno so startali nekje nižje v pobočju, kar se zaradi zaobljenosti pobočja ne vidi. Skoraj jim ni treba zavrteti, pa so že 200m višje. V bistvu lebdijo ob pobočju in ko so dovolj nad vrhom ((čez 2000m), se začnejo pomikati naprej nad ravnino. Potem eden za drugim odspiralajo skoraj do tal in se spet zapeljejo do pobočja, kjer gredo spet z liftom gor… Z JV se sicer valijo oblaki, ki so že resno temni, ampak tile trije kar ponavljajo te svoje akcije.

Končno eden pristane, tudi drugi kaže podobne težnje in vleče ušesa.  Odločim se, da se odpeljeva dol na pristanek, da se pozanimam iz prve roke, kako je stanje v zraku in ali so to tukaj normalni pogoji… Ko se pripeljeva do njih, so že vsi trije na tleh in pospravljajo. Ko sprašujem, če so taki tukaj normalni pogoji, se malo spogledujejo in nasmihajo in na koncu povedo, da je bilo danes vseeno malo bolj močno, kot so pričakovali in da so drugič startali kar na pobočju ob vznožju hriba in da je treba zelo natančno voditi padalo, da te potem, ko prideš nad vrh hriba (500mnv pobočja) ne odplakne nazaj za hrib… Danes ni za začetnike. Lepo se zahvalim za informacije in odpeljeva se naokoli pogledat še druge naravne lepote (in potencialne starte iz opisov). Naenkrat se stemni in ko sva na drugi strani ravnine na Forca di Vettoretto, začne deževati. Ko se vrneva v vasico naslednjih nekaj ur lije kot iz kabla.

Proti večeru se spet zvedri in začnem težiti z obiskom dopoldanskega starta zaradi kontrole situacije. Greva gor in trava se že suši, samo veter (ki ga v primeri z dopoldan ni skoraj nič), piha popolnoma z desne (Z). Nič hudega. Zapeljeva se po cesti naokoli in vsake toliko preverim, če piha naravnost po hribu gor. Zapeljeva se za 90st okoli hriba in tu je to. Še vedno je tmurno in oblačno, spet pade kakšna kaplja, ampak je pa mirno.

Veter skoraj popolnoma ugasne, tako da hitro postavim, potegnem in odletim… in se samo odpeljem na pristanek 400m niže.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ampak letel pa sem le in to na svojem novnovem startu v Castellucciu 🙂 .

Danes je dan za odhod proti domovini, ampak zjutraj je tako čudovito umito modro nebo in topel sonček in sploh vse idealno (skoraj brezveterje), tako da je med odhajanjem nujno treba pogledati še na start.

Tokrat na Veletto (1611 mnv), ki je tik nad Castellucciom. Zapeljeva s ceste na sedelcu in še malo gor po pobočju in še nekaj deset metrov peš po hribu navzgor.

Na golf placu postavim padalo, se naštimam in odletim v rahlem vetriču navzgor. Termika še ni začela delati, zato počasi lezem dol, vendar grem desno ob pobočju, tako da se brez problemov pripeljem na pristanek včerajšnjega starta Fontanile pri konjskem ranču.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko pospravim, je avto že pri meni in prvomajskih praznikov je konec.

oba leta skupaj

Pogled na “krater” Castelluccio

Pa še kje je to v Italiji

Nacionalni par Monti Sibilini

In pot do tja iz Ljubljane

ruta do Castelluccia

Odločimo se za Bloško polico in raziskavo novih možnih startov. Med potjo že malo dežuje. V Novi vasi (zibelka slovenskega jadralnega letalstva 🙂 ) čez neskončne travnike do delno golega Piškovca.

Nesemo peš padala na vrh v upanju, da bo mirno. Malo pod vrhom je res mirno (smo v zavetrju na JV pobočju), na vrhu pa kar piha Z ali celo SZ. Z vrha se ne da odleteti, zato se vrnemo niže do odloženih padal. Občasno je tu brezveterje, občasno pihne dol od zadaj v hrbet. Manca navija za start in tudi jaz sem zelo za. Začne postavljati padalo, jaz pa tudi. Mega in Erzo nama pomagata.

Manca je prej pripravljena in v trenutku brezveterja potegne in lepo dvigne, vendar ji ga sesuje sunek od zadaj. Čakamo na naslednjo minutko miru. Ko ta pride, ponovno potegne in odlaufa po pobočju in odleti. Spet pihne od zadaj. Manca pristane nekje na sredi neskončnega travnika spodaj.

Spet se umiri za trenutek in potegnem naprej še jaz. Zašibam, Mega me vzpodbuja naj čimbolj laufam in odlepim se od tal. Najprej me požira veter, ki se zliva dol po pobočju, ko pa pridem malo bolj ven, kar drži in me z vetrom prinese skoraj do konca travnika. Ko pristanem, postavlja že Mirko in odleti.

Zoranov let

Ko pristane, razteguje tudi Erzo, čeprav je prej trdil, da ne bo niti poskusil. Pa vseeno nekajkrat poskusi, ampak očitno piha preveč od zadaj in s hrbtnim startom nima šans v takem. Končno obupa in pospravi.

Ko sta z Megom pri nas, smo vsi pospravljeni in se naložimo. Erzo tovariško čestita, vendar je zase razočaran. Ampak čez dolino že vidi potencialni start, ki je ravno pravi za ta veter.

Ko smo končno skupaj, se zapeljemo v Ajdovščino na zaključno kremšnitno druženje. Vendar Boris namiguje še na kakšen start, jaz povem, da sem že na 3 blizu 100 in Erzu je takoj jasno, da moramo nujno še na en večerni novnov start. Otliško okno je idealno in blizu in sploh točno za ta namen. Po najdaljši možni poti mimo Kovka iščemo dostop do starta (Mega točno ve kam… pa prižgemo še tablico, da preverimo njegovo informiranost… prijazni domačin nas usmeri, ko kljub vsemu zgrešimo, pa se še enkrat zgubimo) in se na koncu po res ozkem in zaraščenem kolovozu (kar po njem, dokler si boste upali…) pripeljemo na start (smo si upali). Mega se z malo narejene zaskrbljenosti sprašuje, kako bo tu on prišel nazaj na cesto (zraven se pa že veseli) in nam pomaga postaviti.

Piha kar močno (na Kovku 5/8, tu pa še malo močneje) in najprej se izstreli Boris, potem Erzo, jaz pa se najprej zafeclam v lastne štrikce in me veter podre nazaj, potem me prestavi nazaj na tla v naslednjem poskusu ob Megovi asistenci, ker pa padalo ostane kar nad mano, ga samo usmerim in odstartam. Naslednje pol ure pa sama uživancija v večernem soncu ob grebenu do Kovka in čez Vipavo dol na standarden travnik pred streliščem. Pristanemo ob 20h, ko je ravno še dovolj svetlo za pospraviti.

Zoranov let

Pa še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/816049

Gasa Lju :-). Nepričakovano novnov 🙂