Danes je dan za odhod proti domovini, ampak zjutraj je tako čudovito umito modro nebo in topel sonček in sploh vse idealno (skoraj brezveterje), tako da je med odhajanjem nujno treba pogledati še na start.

Tokrat na Veletto (1611 mnv), ki je tik nad Castellucciom. Zapeljeva s ceste na sedelcu in še malo gor po pobočju in še nekaj deset metrov peš po hribu navzgor.

Na golf placu postavim padalo, se naštimam in odletim v rahlem vetriču navzgor. Termika še ni začela delati, zato počasi lezem dol, vendar grem desno ob pobočju, tako da se brez problemov pripeljem na pristanek včerajšnjega starta Fontanile pri konjskem ranču.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko pospravim, je avto že pri meni in prvomajskih praznikov je konec.

oba leta skupaj

Pogled na “krater” Castelluccio

Pa še kje je to v Italiji

Nacionalni par Monti Sibilini

In pot do tja iz Ljubljane

ruta do Castelluccia

Odločimo se za Bloško polico in raziskavo novih možnih startov. Med potjo že malo dežuje. V Novi vasi (zibelka slovenskega jadralnega letalstva 🙂 ) čez neskončne travnike do delno golega Piškovca.

Nesemo peš padala na vrh v upanju, da bo mirno. Malo pod vrhom je res mirno (smo v zavetrju na JV pobočju), na vrhu pa kar piha Z ali celo SZ. Z vrha se ne da odleteti, zato se vrnemo niže do odloženih padal. Občasno je tu brezveterje, občasno pihne dol od zadaj v hrbet. Manca navija za start in tudi jaz sem zelo za. Začne postavljati padalo, jaz pa tudi. Mega in Erzo nama pomagata.

Manca je prej pripravljena in v trenutku brezveterja potegne in lepo dvigne, vendar ji ga sesuje sunek od zadaj. Čakamo na naslednjo minutko miru. Ko ta pride, ponovno potegne in odlaufa po pobočju in odleti. Spet pihne od zadaj. Manca pristane nekje na sredi neskončnega travnika spodaj.

Spet se umiri za trenutek in potegnem naprej še jaz. Zašibam, Mega me vzpodbuja naj čimbolj laufam in odlepim se od tal. Najprej me požira veter, ki se zliva dol po pobočju, ko pa pridem malo bolj ven, kar drži in me z vetrom prinese skoraj do konca travnika. Ko pristanem, postavlja že Mirko in odleti.

Zoranov let

Ko pristane, razteguje tudi Erzo, čeprav je prej trdil, da ne bo niti poskusil. Pa vseeno nekajkrat poskusi, ampak očitno piha preveč od zadaj in s hrbtnim startom nima šans v takem. Končno obupa in pospravi.

Ko sta z Megom pri nas, smo vsi pospravljeni in se naložimo. Erzo tovariško čestita, vendar je zase razočaran. Ampak čez dolino že vidi potencialni start, ki je ravno pravi za ta veter.

Ko smo končno skupaj, se zapeljemo v Ajdovščino na zaključno kremšnitno druženje. Vendar Boris namiguje še na kakšen start, jaz povem, da sem že na 3 blizu 100 in Erzu je takoj jasno, da moramo nujno še na en večerni novnov start. Otliško okno je idealno in blizu in sploh točno za ta namen. Po najdaljši možni poti mimo Kovka iščemo dostop do starta (Mega točno ve kam… pa prižgemo še tablico, da preverimo njegovo informiranost… prijazni domačin nas usmeri, ko kljub vsemu zgrešimo, pa se še enkrat zgubimo) in se na koncu po res ozkem in zaraščenem kolovozu (kar po njem, dokler si boste upali…) pripeljemo na start (smo si upali). Mega se z malo narejene zaskrbljenosti sprašuje, kako bo tu on prišel nazaj na cesto (zraven se pa že veseli) in nam pomaga postaviti.

Piha kar močno (na Kovku 5/8, tu pa še malo močneje) in najprej se izstreli Boris, potem Erzo, jaz pa se najprej zafeclam v lastne štrikce in me veter podre nazaj, potem me prestavi nazaj na tla v naslednjem poskusu ob Megovi asistenci, ker pa padalo ostane kar nad mano, ga samo usmerim in odstartam. Naslednje pol ure pa sama uživancija v večernem soncu ob grebenu do Kovka in čez Vipavo dol na standarden travnik pred streliščem. Pristanemo ob 20h, ko je ravno še dovolj svetlo za pospraviti.

Zoranov let

Pa še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/816049

Gasa Lju :-). Nepričakovano novnov 🙂

Danes pa je res slabo vreme. In J od Ljubljane piha vedno bolj. In dežuje. Pa tud na S dežuje. Ampak v Lj pa ne (čeprav ves čas kaže, kot da bo vsak trenutek). Erzo je včeraj rekel, da ima danes popoldne opravke (hmmmm…), pa ga nočem poklicati. Pozvonim Damjanu. Bi šel. In blizu Lj je Špica (Kamnik), kjer bi J, JZ (ki je napovedan in s postajami tudi potrjen) prišel prav, če se le ne bo ulilo. Pokliče Erzo, ki se pelje skozi Podpeč in pove, da je čisto mirno. Povabim ga (Špica, pa mogoče še Vover… me ne zanima, že letel, mi ni treba, mogoče Samotorica ob 17h…).

Z Damjanom se dobiva pri zdravstvenem domu, prestopi k meni in ugibava kod na vrh do starta. Vdeneva pravo cesto, tudi odcep in potem malo tavava sem in tja, kje bi pustila moj avto čim bolj pod vrhom. Parkirava v peskokopu in zatavava v strmino navzgor (kao po poti 🙁  ). Plezava po skoraj navpičnem suhem listju in vejah z vso kramo (še dobro, da imava lažjo opremo kot normalni padalci – če bi to pričakoval, bi vzel lahko hribovsko varianto). Za 50 višincev porabiva pol ure in končno pritavava na start v rahlem rosenju.

Piha nula in občasno malo z desne. Start je pa kraaatek in strmoooo odsekan. Kje je zdaj tisti zahodnik 🙁 ? Damjan takoj začne postavljati saj pričakuje povečanje padavin. Meni pa se kar ne zdi. Počaka na trenutek, ko pihne rahlo gor in potegne … in odleti v mir oblačnega, rahlo rosečega popoldneva. Malo zavjuga sem in tja in je že dosti pod startom. Rosenje je ponehalo in hitro postavim še sam.

Malo čakam, ampak gor noče več pihniti, zato potegnem v nuli (ker je tudi malo dol že pihnilo vmes 🙁 ). Lepo dvignem in ga peljem do roba in sem v zraku. Zapeljem do gradu in v širokem loku čez Bistrico na velik travnik nad obvoznico, kjer obrnem in pristanem zraven Damjana.

Zoranov let

Spet rahlo rosi in Damjan mi pomaga pospraviti. Zapeljeva se po moj avto, potem pa z obema še do pristanka za samostanom Mekinje in naprej z mojim na ogled starta Vover. Hvalabogu rahlo dežuje, predvsem pa piha navzdol od zadaj, tako da lahko mirne duše zaključiva za danes.

Še kavica in 2 gori sladoleda v Oranžeriji v Mengšu (mmmmm, cimetov in karamel in lešnik in…. cimetov….). Leteli smo, pa še novnov 🙂 .