Danes je že slabo vreme napovedano, vendar razen močnega vetra (kar ni tako pomembno :-)…) ne kaže preveč slabo. Zato pokličem Erza, če je za stvar in seveda je. Mogoče kakšni projekti bolj v nižinah ali kaj podobnega. Ker na Vrhniki baje kaže na dež, pa Z nabija, nad mojimi predlogi (Koreno, Samotorica) ni preveč navdušen, pa omenim Vremščico. Čez nekaj minut se izkaže, da tudi Ščuka cilja na isto in smo zmenjeni.
Ob 15h poberem Erza na pri železniški bajtici (nov meeting point – šodrast parking na Vrhniki ob nekdanji železniški postaji – odkar je postal stari tvegan zaradi možnosti kazni) in gasa proti Primorski. Na vrhniškem klancu že rosi, Slivnica, Grmada, Javorniki že v megli, ko sva pa pred Vremščico, pa je baza že skoraj pri tleh. Koordinacija s Ščuko po telefonu naju usmeri proti naslednjemu cilju – Slavnik. Že sva na izvozu proti Kozini, pa je žal Slavnik tudi v megli, čeprav je po Ščukovem hujši problem napačen veter.
Končno se dobimo na stari cesti pri nad Ospom, kjer ugotovimo, da piha V, JV in panično iščemo, kateri kucelj bi bil obrnjen v pravo smer. Pade beseda Kikiriki in to je to. Ščuki se zdi predaleč (nekaj jamra zaradi avta, čeprav nama ni čisto jasno) in odstopi (gre dvigavat padalo na bljižnje letališče, da bo preveril svoje tehnične izboljšave na padalu – božirke za zaščito štrikcev, kar je ravnokar tudi idejno prodal Erzu…). Midva punim gasom proti Buzetu in pred mejo na Kvirik.
Ko na vrhu stopiva iz avta, vreme deluje rahlo deževno (nizke meglice, tam čez dolino je že vse sivo…), ampak mene bolj moti (pre)močen veter, ki pa po smeri piha idealno. Vse naokoli je rahlo vlažno, ker je očitno danes tu že deževalo in vse skupaj ne kliče preveč k akciji. Prej sva sicer ugotovila, da je logistično najbolje, da jaz prvi odletim (moj stari dolg-nov start), pa pride Erzo dol po mene, pol pa se zamenjava, ampak ko vidi Erzo moje cincanje, ugotovi, da je najbolje, da raztegne (in me vzpodbudi). Bo že poskušal toplendati, ali pa bova že nekako potem reševala logistiko… Razgrne in dvigne in malo podrajsa po tleh, da si lepo nastavi padalo in ga totalno poserje po mokri kraški zemlji, ki se kar lepi po belini…in dvigne in stopi čez rob in začne lepo jadrati ob grebenu proti V.
Pa postavim še jaz in ga tudi poserjem in navlažim in dvignem in odletim. Drži kar dobro, čeprav tonem meter za metrom in je občasno kar malo živahno tik nad borovci. In se furam sem ter tja celih 14 minut, čeprav sem mislil, da se bom samo odpeljal dol. Pristanem na travniku v dolini pod mejnim prehodom in malo za mano še Erzo. Padalo je usrano in kar mokro, saj je v zraku bila 100% vlaga, zdaj pa začne še rahko rositi.
Zoranov let
Pospraviva hitro in do prve hiše – kmetije -vikend, kjer najprej poskušava spraviti padali, da bosta varni pred dežjem, medtem, ko bova midva nekako prišla do avta zgoraj. Potem pa le grem do hiše in ugotovim, da je nekdo doma in ga s prijazno besedo pripravim, da naju odpelje gor po avto. Možakar je res prijazen in naju na koncu še povabi na kavo naslednjič k sebi (ko ga jaz vljudnostno povabim v gostilo v zahvalo).
Ko prekladava robo, že kar rahlo dežuje, vendar kljub temu še malo nabirava šparglje (baje, da jih je tu naokoli ogromno), pa so jih očitno že vse pobrali. Ker je očitno konec za danes, se preoblečem v civilko in gasa proti Lj.
Erzovo videnje:
Območna ljubljanska psihiatrična bolnišnica izpušča paciente na izhode v parih, medtem ko koprska paciete izpušča posamično. Današnji udeleženci: Gaborovič, Erznožnik, Ščuka. Prva ideja je Vremšca, ki pa je v meglah, druga je Slavnik, ki ni nič boljši. Prvi zbor bolnikov je pod Gabrom, ki mu JV ni naklonjen. Tu je za koprski del odločeno, da gre le stegnit padalo v Črnotiče, ljubljanska frakcija pa si omisli Kikiriki, kjer piha 3 m, žal so z leve. —–let—— Malo se sili rosenje, zato spravim oba padala pod streho, saj se je bati hujšega dežja, midva pa bova šla gor peš po avto. Zoran pa ne odneha in tam v praznih hišah kar najde nekoga, ki naju bo peljal gor.
