Potem grem naprej na Logaške Žibrše, ki je zaresen start in na vrhu piha tudi do 8, pa še S čisto z leve. Zdi se mi preveč vetra glede na drote, gmajno in razmeščene kmečke objekte (start pa je preveč lep, da bi se zapeljal samo malo dol po travniku). Zato po uri modrovanja s samim seboj odstopim, saj veter nič ne oslabi.

Medtem tudi Erzo zaradi nespremenjene vremenske situacije odpove Zavrh in predlaga skupne projekte.

Nazaj v Logatec in za naseljem pri zadnjih hišah po travniku in pravokotnem ovinku v levo sem gor na vrh pobočja. Piha močno in po kotanji in pobočju gor.

Lepo hrbtno dvignem Rooka, pa mi ga sunek nasloni na bližnji borovec. Grem malo bolj stran od roba in potegnem in sem v zraku in že vidim, kako bom lepo zavil na ovinku v desno in daleč dol na travnik. Pa me samo spusti skoraj na mestu dol pred prvo hišo, da mi še v ovinek ni treba.

Ko nabiram, čutim, da se veter prav močno zliva dol po kotanji (čeprav na vrhu drevesa šumijo in se krivijo lepo gor – rotor?)

Ker je bil zjutraj tako uspešen letalni začetek in je danes zadnji dan pred odhodom, pa pod večer optimistično še na tale hrib nad Drago Bašćansko. Tu sva bila že zvečer pred tremi dnevi, ko naj bi močna burja pod večer malo oslabela – takrat bolj na ogledih, kot z resno mislijo za letenje. Pa je bil takrat res lep večerni pohod po idiličnih ovčjih pašnikih med kraškim kršem do predvidenega starta, kjer je pa burja že v večernem mraku še vedno nabijala.

Danes pa po poti do sem piha prijetno (malo), tako da sem (sploh po jutranjem uspehu 🙂 ) poln optimizma.

Ko prideva na vrh, pa namesto šibke burje piha J popolnoma z desne. Položno pobočje je (za te razmere) res zgleden start, le ta veter z desne…

Nekajkrat poskušam dvigniti poševno na položno pobočje v smeri vetra (seveda se štrikci tudi zatikajo za skale), pa mi ne zagrabi.

Potem se mi enkrat le zdi, da bo in zalaufam po pobočju v smeri vetra in potem zavijem levo proti robu in me že vzdigne, potem pa me bočni veter potisne v levo v grapo, da zaružim pod rob…

Alenka mi pomaga pospraviti…

Naslednja je tale bela pika, ki jo je pred časom naredil Erzo. Seveda je to spet položen grič Erzovega tipa. Piha pa lepo gor, idealno šibko.

Potegnem prvič, pa ga le s težavo zrinem čez polico in me vzame le za toliko, da sedem na tla pred spodnjim robom travnika.

Z nabranim Rookom še enkrat gor. Počakam, da spet lepo pihne gor in potegnem in lepše speljem, da me pred spodnjim robom lepo dvigne čez drevesno mejo in v slalomu na levo zapeljem do konca spodnjega travnika pred cesto.

Tu pa sem danes četrtič in po napovedi naj bi pihalo po griču gor, vetra naj bi ne bilo skoraj nič, pa še sonce sije od spredaj, da bi lahko naredilo kaj termike v kotlu spodaj.

Ampak piha od zadaj mi kaže moja sekundantka. In piha enakomerno in vztrajno. Kar nekajkrat potegnem, pa Rooka samo drajsam po položnem travniku.

Končno ob neki nulci potegnem in ga dvignem in speljem čez rob, pa me tlači dol, da mi je jasno, da čez grmičasto-drevesno mejo ne pridem. Zabremzam, ampak Rooka mi vseeno vrže čez velik trnati grm, da potem coto naslednje pol ure obiram.

Nazaj gor in še enkrat čakanje. Še kužku je počasi dosti čakanja in hoče nazaj v LCja…

Vse se stemni, pooblači, začne tudi grmeti prav nad nami. Še enkrat potegnem in speljem čez rob … in zabremzam toliko prej, da mi padalo ne obesi čez tisti grm.

Ko nesem nabrano padalo v LCja, že začne padati…