Danes naj bi bilo manj SV in spet več vročine (in popoldanske plohe in nevihte tu in tam). Ker bi naj bilo S in V od LJU vse pokrito (in je že zjutraj tudi res kmalu nakuhano) razmišljam o Zavrhu kasneje (če bo vreme zdržalo).

Pred tem pa en nov, malo bolj zaresen start: Zavrh pri Borovnici. Start, ki je desno za vasjo na (položnih) pašnikih in kjer je kar problem speljati ven skozi / nad gozdno mejo.

Pri Škorpijonu počakam Milana, ki je ravno v teh krajih, pa mu je zaenkrat že/še preveč nakuhano, da bi šel z mano gor (in odletel npr.uradni Zavrh). Tako se odpeljem sam in parkiram v vasi.

Vzamem Mentorja 3 in tangice (rabim vsaj drugo klaso, če hočem imeti šanse za čez drevje…). Do zadnjih hiš in čez travnike desno od antene. Krave so na srečo v vrhnjem sektorju pod el.pastirjem, jaz postavim Mentorja3 pod njimi, pod droti v nepokošeno travo.

Ob prihodu piha strogo z desne (JV). Ko imam postavljeno, vetra nič, le tu in tam kakšna sapica od spredaj ali zadaj. Proti LJU je precej nakuhano in temno. Potegnem prvič in zalaufam skozi travo in me celo malo odlepi od tal, pa se prenizek že vidim v drevesih na koncu in ostro prekinem. Ko sem spet zgoraj pod droti, z mene teče. Postavim in drugič odlaufam, ko vsaj sapica dahne gor, pa me tudi odlepi ne od tal. Tretjič enako, čeprav je malo bolj dahnilo gor, ampak preveč z desne.

Ko imam postavljeno četrtič, pokliče Milan, kakšna je situacija (ker po tleh nabija) in ker se proti Vrhniki in LJU že pošteno kuha. Naokoli nad mano je sicer nekaj lepih baz, pa ne preveč strašljivih. Med pogovorom si odpočijem, temina proti LJU pa se tudi malo zmanjša.

In ko spet dahne gor, potegnem in odlaufam na vso moč in me odlepi in celo drži, da peljem direkt proti (preozki) škrbini med drevesi, nad mejo pa me ne dvigne. Že vidim, da se bom v levo zataknil za smreko, pa zategnem desno komando in nagnem padalo »na kanto« in speljem skozi. Potem pa takoj spet v levo, stran od krošenj in sem nad zunanjim robom dreves. Ko pridem čez prelom, bi najraje pristal kar spodaj v Dražici, pa me samo dviguje gor do 900 (in pošteno gunca).

Daleč zunaj obrnem proti Borovnici in čez nekaj časa le gre počasi generalno dol, nad Lazami na 500 pa dobim spet močno dviganje. Vozim še kar naprej nad Barje, pa kar drži in dviguje in malo spusti in tako vse do mimo Brega pri Borovnici, kjer me v močnem čelnem vetru končno le spusti na tla.

Ko pospravim, je Milan že pri meni in me zapelje gor po LCja.

Na vrhu greva še na ogled mojega novega starta in (ker meni ni več za letenje, Milan si pa želi kompanjona) dol v dolino do Škorpijona. Med hlajenjem s pijačo se najavita Erzo in Poje, jaz pa se prijavim za šoferja.

Ko pride s Pojetom, nas Erzo vse 4 zapelje gor. Oni na start, jaz Erzov avto do Škorpijona in z LCjem proti Vrhniki. Pri Bistri me pokličejo, da ni nobenega vetra in da prvi poskusi niso uspeli in da rabijo prevoz dol. Obrnem, nazaj in po njih še enkrat gor.

Pa se izkaže, da je Pojetu vseeno uspelo odleteti.

Erzo in Milan pa dol z avtom…

Danes veliko SV čez SLO in odločim se za projekte. Naj bi pa bilo za spoznanje hladneje (samo okoli 30st 🙂 ).

Najprej v Želimlje, kjer sem že 2x zastonj stal. Danes sicer tudi piha z vseh smeri (čeprav bi glede na SV moralo od spredaj), vendar se mi zdi, da so cikli bolj definirani kot prejšnjikrat (od leve, pa od zadaj, pa z desne, pa od spredaj…).

Postavim in čakam nekaj ciklov in potegnem. In mi Rooka potegne v levo in čez glavo čez rob naprej.

Pri drugem postavljanju že vse teče z mene. Spet počakam nekaj ciklov in potem potegnem in lepo zagrabi in se vržem čez rob in slalom med drevesi in nad kozolcem in čez vrtičke spodaj. Droti počez so mi prenizki, zato ostro zavijem v desno.

Položen travnik tipa Erzo. Starejša gospa me čez ograjo od zadaj sprašuje, kaj iščem. Povem, da nič, da pa bi malo dvigoval padalo. Pravi, da ni problema, saj je pred kratkim pokošeno.

Ko postavim, prirohni mlajši (verjetno sin) gospodar, ki izlije ves svoj žolč (uničujem travo, sigurno se bom obesil na drote, pa vse kar brez vprašanja, pa…), čeprav ga takoj seznanim, da mi je starejša gospa dovolila. On pa še kar… Ko mu zmanjka besed, ga vprašam, če pospravim, pa zarenči, naj mi za danes bo, ampak nikoli več…

Precej močno piha, zato kar nekaj časa »ground handlam«. V prvi kombinaciji se nekajkrat odlepim in skakljam in stopim na tla, v drugi pa uspem celih 70m preleteti po zraku, preden spet skakljam po travniku.

Tudi tu sem že enkrat bil, pa je pihalo od zadaj. Danes v sunkih buta gor in takrat drevesa kar završijo. Ker imam padalo ves čas rinfuzo v prtljažniku, poskusno potegnem ven in čakam na predah.

Hrbtno ga lepo dvignem in potisnem naprej in sem v zraku. Na levo v majhno dolinico, kjer pa me naslednji vetrni sunek zagunca in zaustavi, da v nekaj nihajih le malo prilezem naprej, preden stopim na tla.

Grem pogledati še na bližnje Vrbičje 1 in 2. Pa tisto sunkovito pihanje tu pomeni od zadaj, tako da mi v tisti ozki ror med drevesi spodaj res ni za poskušat.  

In se že vozim proti domu, ko se med potjo spomnim še na en dolg, kjer sem tudi že 2x stal brez uspeha.

Danes je tukaj sicer trava visoka 1m+, šavje je tudi že precej zraslo, ampak po desni bi mogoče šlo, saj občasno pihne prav močno tudi gor (sicer iz vseh smeri, vendar tudi ciklično, kot v Želimljah).

Postavim, počakam, da pihne gor in zaplužim skozi travo in speljem. Čez kozolec in na levo, kjer me samo po liftu spusti na tla.