190630 Raut P2555 18:10:53

Smo za danes dogovorjeni, da greva z Alenko naproti njenemu Andreju, ki pohajkuje po Slovenski transverzali in ima danes v planu južne Bohinjce. Ker ni napovedanega kaj dosti J vetra, bi jaz to seveda skombiniral s poletom s kakšnega zaresnega (zame še neodletenega) hriba.

Najprej se dogovorimo za srečanje na Črni prsti, pa fant prehitro hodi, tako da je blizu Črne prsti, ko sva midva z LCjem šele v Železnikih. Tako sproti s FlySafe prilagajam cilj njegovi trenutni pohodniški situaciji in že zavijeva na desno na Sorico, da prideva z LCjem od zadaj na sedlo Bač, od tam pa peš na Meeting Point – Kobla. Pa naju sredi gozdne ceste preseneti popolna zapora 10m visoke skladovnice sveže obdelanih hlodov, naloženih čez vso cesto (dvigalo/gozdarski žerjav pa na drugi strani zapore – danes je nedelja in tudi gozdni delavci imajo dan za počitek). Komaj nekako obrneva LCja na ozki cesti in ga stisneva čimbolj ob rob.

In potem dodatne 3km nepredvidene hoje po cesti do prvotno predvidenega izhodišča. Vročina neskončna (sploh s padalom na ramenih), še sreča, da je cesta in planinska pot naprej v senci gozda. Po naslednji dobri uri planinske poti sva na odprtem, skoraj že na vrhu Koble.

Iz Baške grape spodaj pa po strmih vesinah J pobočja prbija VETER. Najprej sem pogumen, saj so ravnokar nad nama od Sorice sem in naprej proti Črni prsti lepo prileteli 4 padalci (kasneje se izkaže, da so leteli iz Dražgoš). Ko pa na vrhu izmerim veter, so sunki 11,8 in skoraj konstantno med 6 in 9. Čez kakšne pol ure od najinega prihoda si padeta mati in sin v objem

in potem še kakšno uro posedamo na vrhu, predvsem, ker upam, da bo proti večeru veter le popustil. Pa ne popusti in ker 1000m niže v grapah ne vidim nobenih pametnih pristankov (sploh ob spraševanju, kakšni vetrovi so tam spodaj v teh grapah). Na V do Sorice pa s hribovsko opremo (najbrž) ne bom priletel, zato se predam in skupno odpešačimo dol (na poti dol Alenka razbremeni moja kolena za padalski rukzak, njenega pa itak ni čutiti…).

Na ovinku od Soriške planine dol proti Zgornji Sorici se spomnim na tolažilno belo piko – Raut. Malo gor na ravnokar pokošen prekrasen travniček kar s hribovsko opremo (saj bo tole mimogrede…). Napaka.

Hladen zrak se že zliva dol in ko laufam prvič z M24, sploh noče zagrabiti in se (hvalabogu) še zatakne v smrekove veje roba poseke na desni, da se (prisilno) ustavim. No, drugič potegnem malo bolj stran od roba poseke in laufam spet kot nor, da na koncu le speljem.

Ko zavijem na desno iz sence V pobočja na JZ stran, pa mi butne vroč zrak iz Petrovega Brda in Baške grape gor, da me pošteno zgunca do travnikov spodaj pri Groharjevem spomeniku…

Zoranov let

Leave a Reply