Ker je Erzo odletel 4 nove (skoraj 5), vztraja, da greva sedaj še po mojega četrtega.

In me vodi na tale start, ki mu ga ni treba ponavljati. Žal piha z desne od zadaj, tako da je moj prvi poskus samo vlečenje padala po travi. Ampak Erzo viteško postavlja Rooka in sekundira s trakcem, tako da v primernem trenutku v drugo uspešno odlaufam po pobočju in se zapeljem daleč dol v dolinico spodaj.

Ko pospravim, že pripelje čez travnike do mene. Še četrti novnov zame.

Danes za ves dan napovedan dež. Pa iščem (napovedane) luknje brez padavin in se mi zdi, da po 13h na Dolenjskem bo nekaj šans. In se odpravim od doma, ko v Krškem dejansko posije sonce, v LJU pa še uliva. In tako vse do Ivančne, kjer poneha. V Mirni se ceste že sušijo (čeprav med temnimi oblaki samo malo posije sonce).

Najprej na Trstenik (ki sem ga zacahnal predvčerajšnjim na poti z Nebes – seveda potem videl, da je točno tu Erzo že pomarkiral…). Kljub napovedi, da naj bi bil danes generalni SV, višje V (Arso in PP) tu piha konstanten Z, SZ (cca 5m).

Zato grem čez vrh na drugo stran griča, kjer je še lepša strmina. Samo malo ga razprem in hrbtno dvignem iz mokre trave in stopim v zrak.

Malo zavjugam in pristanem spodaj med droti in cesto na žitnem polju (sem mislil, da je travnik).

Rook pade delno na lužasto blaten kolovoz in je temu primeren…

Sedaj nazaj proti Trebnju. Vmes si ogledam še dve res lepi lokaciji (neustrezni – na Trbincu piha od zadaj čez hrib SZ v hrbet, na Praprotnici pa je JZ ?? ustrezen, ampak začne grmeti in pljuskne plohica, ko si že ogledujem, kje naj postavim).

In skozi center Trebnjega na dve kepici sladoleda (vmes dež poneha) in vija-vaja nad Belšinjo vas (kjer pričakujem veter v hrbet).

Ker samo rahlo piha od zadaj po travniku dol (zaslonjeno s hribom in gozdom), takoj postavim.

V drugem poskusu le dovolj odlaufam, da me vzame. Pa takoj spusti, da čez drote ne upam in zavijem desno ob njih.

Naprej (nazaj) proti Višnji gori in v tale kot, kjer bi po današnjih večinskih izkušnjah moralo pihati gor.

Ko pripešačim z mokro in blatno robo na vrh pobočja, pa piha s hriba dol od zadaj JV ?? Postavim.

V prvo tudi pod razno ne spravim padala nad glavo. Potem se zasliši grmenje in se ekspresno temni (pa ne še zaradi bližajočih večernih poročil…).

Premaknem se za rob na levi del travnika, ki je bolj zaslonjen z gozdom in malo bolj strm. Samo postavim in odlaufam za življenje, saj že čutim prve kaplje. Pristanem skoraj v LCja

in samo zbašem robo vanj, potem pa me zalije ploha… In vso pot proti LJU dežuje na max.

Je šel Erzo danes za soncem – na Kalnik… Sam sem najprej planiral oglede tolminskih lepot divjih kanjonov, pa vreme ni spodbujalo k temu. Ker pa se je na Dolenjskem obetalo malo lepše vreme (vsaj po napovedi), se tolažilno odpraviva z Alenko tja: na razgledna Nebesa.

Resnici na ljubo je treba priznati, da je tukaj znan zmajarski start, ki sem ga imel zacahnanega še iz svojih šolskih letalnih časov (ko me je postaja Nebesa nad Šentrupertom pri vsakem pogledu na Skytech  zbodla v oči). Pa nikoli uresničil: najprej zaradi opozoril, da je daleč, daleč ven, do prvih pristankov; potem pa sem počasi pozabil na to lokacijo (ker je Skytech dobil nove in nove postaje in je tale zlezla pod dno ekrana…).

In se pripeljeva iz Šentruperta na vrh do zmajarske rampe ob koči, kjer naokoli ležijo (in na stojalu stojijo) profi fotoaparati z metrskimi teleobjektivi. In lovi foto mojster, enkrat z enim, potem z drugim, prizore, ki so nama nevidni. Pove, da je bil še pred debelo uro, ko je začel s timelapsom na stativu,  vrh v popolni megli…

Sam si ogledujem vetrnico na vremenski postaji na strehi koče in ocenjujem razdaljo do travnikov zunaj proti Šentrupertu… Glede na videno se odločim za A-klaso in začnem(va) postavljati. Vse nebo je pokrito (s temnimi bazami), piha pa po pobočju gor idealno (2,5/4,6). Ko postavim, veter izklopijo in samo še ždim nadaljnjih 15 min, čakajoč na vsaj malo vetra. Vmes pride četica pohodnikov, ki seveda začnejo kibicirati in me dodatno nervirajo s fotoaparati in telefoni na gotovs.

Končno spet malo dahne, da lahko Mentorja5 potegnem z vodoravnega šodrastega parkinga v luft in zakoračim čez rob ob zmajarski rampi (ne bi mogel reči, da je to prijazen padalski start).

Lepo speljem in potem najprej zaskrbljeno vozim na sprednji greben, pa primerno počasi tonem, tako da sem nad grebenom že čisto miren (pa še zasilne pristanke vidim spodaj, sploh ni panike, če eventualen močnejši veter ne bi spustil čez…). Ker vidim, da neki dimi gredo lepo gor po goricah ob vikendih spodaj, še malo poskušam najti kakšno dviganje, pa ni nič konkretnega, tako da nadaljujem naprej proti Šentrupertu. Nad tovarno Plasta tudi nobenega dviganja, tako da v velikem ovinku zbijem še nekaj višine, zapeljem nazaj do glavne ceste in pristanem na travniku tik pred Šentrupertom.

Dosti (pre)dolgo odlašani novnov.

Še preden pospravim, je Alenka z LCjem že pri meni. In potem na poti proti AC iščeva bife za kakšno zaključno kavico, pa čisto slučajno najdeva v samem starem centru Trebnjega pekarno in slaščičarno Julija, kjer poskusiva enega najboljših sladoledov ever (in tudi kava ni slaba). In imajo 16 različnih okusov !!!