Še enkrat gor mimo samostana, le da se sedaj ustaviva že na prvi četrtini poti. Parkirava in po strmem travniku (čez ograjo za ovce) v zgornji travnik. Pod gozdom se ustaviva.

Alenka fotka in pomaga postaviti. Potegnem in speljem.

Lepo me vzdigne, še nekaj metrov naberem, pa kar drži, tako da se spet zapeljem daleč nad ravnino skoraj do potoka.

Spet naberem in v LCja, ki že čaka ob cesti.

Še na tale (skoraj) nov uradni start. Ko parkirava nad startom, ravno startuje padalec s svojo žensko zemeljsko podporo, ki mu asistira, pes pa nadzira situacijo.

Ko odleti, na mrežo postavim Mentorja3, ki ga z Alenko pripraviva za start.

Piha idealno po startu gor, tako da samo potegnem in sem po nekaj korakih v luftu.

Levo od starta me kar lepo dviguje in obetam si nekaj lepega jadranja. Pa mi očitno ni usojeno, saj ugotovim, da imam na levi strani komando in C-linijo delno nerešljivo zamotano. V prvem trenutku hočem kar dol, potem pa vidim, da razen nekaj več trenja na komandi in zavitih štrikcev, zadeva ni kritična in se sprostim.

Malo vrtim (laže v desno, v levo je precej neprijetno) in jadram sem in tja ob pobočju. Predhodnik in še eden pred njim, zlagajo na pristanku. Alenka fotka s starta in naredi nekaj res lepih posnetkov, saj vozim mimo nje tudi na isti višini.

Ker pa s tako zamotanimi linijami le ni najbolj prijetno, čez nekaj časa pristanem spodaj na travniku.

Med pospravljanjem pride domačin jadralec s katerim lepo pokramljava o startu in lokalnem dogajanju, dokler se ne pripelje Alenka z LCjem.

In naprej na turistični del današnjega potepanja…

Za danes je Martin organiziral zaključno akcijo urejanja starta na Čeli gori. Ker sem potrdil udeležbo in ker že tretji dan prevažam material za prekrivanje starta v LCju, se kljub jutranjim vabilom za Ivanščico (kar se mi zdi za danes res dobra izbira), držim prvotnega dogovora. Ker pa je dopoldne še nekaj časa, se na poti v Cerknico najprej ustavim v Logatcu.

Z Rookom sva hitro pripravljena na vrhu grička. Občasno veter močno butne in ob enem takšnih sunkov mi napihne padalo in ga prlima na šavje zadaj. Hitro sva spet pripravljena (na srečo ni robide in trnja) in ko se umiri, potegnem in se zapeljem na polje spodaj ob burnem vriskanju malčkov iz bližnjega privatnega vrtca.

Naberem in reinfuzo še v Ceknico na naslednjo lokacijo.

Vendar pa tu tako piha, da nemočno opazujem zadevo nekaj časa, potem pa pospravim in k Martinu domov še po nekaj materiala in orodja…

Danes so bile sicer neke ideje o Pohorju (le tam je kazalo nekaj manj vetra), pa je dopoldne vsa Štajerska pokrita in je preveč tvegano tako daleč (pa še interesentov ni…).

Tako se odločim za projekte na Gorenjskem (glede na vetrovne izkušnje predvčerajšnjim na Dolenjskem).

Tule sem se že enkrat pripravljal, pa pospravil, ko je kmet začel zalivati z gnojnico. Do danes so vizualne in vonjalne posledice že izginile in travica že poganja – ni tako kot kaže slikca mojega skoka, ko sem ujel trenutek zatišja med menjajočim se V (generalnim) in Z (termičnim).

Tale griček je že klasika, na kateri je pri mojem prejšnjem obisku pihalo močno v hrbet.

Danes malo počakam na veter od spredaj in skočim.