Ko poberem Jožeta, med vožnjo proti Vrhniki išče bližnje bele pike. Najde tole Tičnico, na katero še jaz doslej nisem bil pozoren. Takoj se mu pridružim in se zapeljeva do konca Vrhnike in gor.

Jože že postavlja, ko prisopiham gor. V glavnem nama veter piha za ovratnik, ko pa za trenutek dahne gor, Jože odleti.

Pojetov let

Po pristanku zbaše robo reinfuzo v avto in naprej, medtem, ko jaz postavljam. Lepo odletim v trenutku brez vetra od zadaj.

Zoranov let

Novnov.

Ko pospravljam, Jože že zapolni naslednjo piko.

Pojetov let

In ko se peljem proti Vrhniki še tretjo.

Pojetov let

Na Zavrhu pa nepričakovano lepo letenje in zahvala za idejo gre Milanu.

Milanov let

Erzo je seveda najdaljši.

Erzov let

Pa tudi mladec Jernej lepo odleti do Verda.

Zajčev let

Danes burja in bolj ali manj sluzasto po SLO. Na Primorskem nekaj sonca in ceste so bolj suhe.

In ker sem se včeraj teoretično usposabljal za obvladovanje padala v močnem vetru (= gledal YouTube filmčke na to temo) se odločim, da grem praktično preizkušat teoretično pridobljeno znanje prav tja.

Tole Griško polje (planotica, polje za veliko vetrnico proti Z z nizkimi in položnimi grički okoli) je fantastično; sočna trava, vse pokošeno kot za golfplac in sploh ne deluje kraško (brez skal, kamenja in pikastega šavja…). Kar ne morem verjeti razgledu, ko se peljem čez.

Najprej si izberem razkošno širok pravokoten travnik, ki se položno dviguje v grič (originalen Erzov start). Ker burja kar močno piha (6-8/12), se postavim ca 50m pod rob gozda (da me ne bo takoj obesilo na drevje) in pahljačasto razgrnem padalo. Rooka postavim lepo v zidek, ki ga ob močnih sunkih obvladujem z D-linijami (kot na filmu). Vmes dvigujem, stabiliziram hrbtno, pa obrati,… Ko mi ga zvrne s celicami navzdol, poskušam obračati, kot je bilo pokazano. Žal pa vse ne gre kot na filmu, kjer je bil prekrasen laminaren avstralski veter, saj imam(o) tu burjo in zadeva je bistveno bolj razgibana…

Vmes po obratu tudi potisnem naprej, da me dvigne in me butne v luft in se odpeljem 100m dol, da me potem močnejši sunek ustavi in rikvercne in sem spet na tleh.

Zoranovo poskakovanje

Skoraj dve uri tako groundhandlam, potem pa se mi zdi, da je burja vedno močnejša in samo še treniram zidek in moram na koncu povaditi tudi polaganje padala z vetrom (z eno komando), da me ne odšlepa iz koridorja na okoliška drevesa…

V bistvu sem že hotel zaključiti, pa me ta druga lokacija spet zdraži (ko sedim v LCju in ne čutim več burje v živo). To pobočje je sicer pravokotno na burjo, je pa malo bolj strmo in skrito za ozkim gozdičkom.

Ko hodim gor, je res občutiti dosti manj vetra. Na vrhu pa spet prbije.

Pa spet malo groundhandlam. Travca mehka in sočna, da sem kar pogumen, čeprav moram dvigovati pravokotno na pobočje. V trenutku nepazljivosti me odšlepa 20m kot bi mignil in svoje drajsanje uspem zaustaviti šele s prej (na)učenim polaganjem padala z eno komando…

Grem spet bliže gozdičku, da sem v zaveterju (bolje da za danes zaključim, preden se res kaj zgodi…) in potegnem po griču dol, ko se zdi, da je malo bolj mirno.

Pa v resnici ni, saj mi po štartu samo mečka padalo v eno in drugo stran (rotorji), na pol pobočja spusti na tla in potem z dooooolgimi koraki bolj ali manj odskakljam do vznožja (kot na onih posnetkih z lune).

Zoranovo drugo poskakovanje

Danes je v teku dneva napovedano poslabšanje, zato se odločim za projekte. Kopica belih pik je zame še med Ivančno in Trebnjami blizu AC in se usmerim tja.

Na izvozu Trebnje Z je že ena, pa piha od zadaj čez, tako da grem na drugo stran AC na naslednjo lokacijo.

Tudi tu ne piha ravno prav, ampak je vsaj čisto šibko. Potegnem in pošteno laufam po travniku, da sem le nekaj malega v luftu.

Zoranov skokec

Ob AC nazaj v smeri LJU in v tole vasico – Korenitka.

Postavim se pod koruzno strnišče in lepo odletim po položnem travniku, saj piha le rahlo z desne.

Zoranov skokec