Najprej mislim kar domov, pa se vseeno zapeljem naprej, saj z V že spet prihajajo odprtine s soncem.

Ogledam si 3 lokacije, pa so mi vse v mokroti in nepokošenosti nezanimive (deževati je nehalo).

Pa pridem že skoraj do Planinškove domače lokacije, ko stopim na tole zadnjo predvideno današnjo belo piko. V nulo pokošeno pobočje, sonček je tla že posušil, le piha na momente orkansko. Gazdarica mi odobri vzlet in postavim Rooka in upam na kakšno vetrno pavzo.

Ko je malo manj, lepo hrbtno potegnem in stopim v zrak in se zapeljem dol. Vmes me nabije gor, pa nek veter z desne, tako da brez problema preletim jarek in pristanem na naslednjem travniku.

Zoranov let

Ko pospravljam pride piš, da komaj zaključim. Na poti gor veter že nosi dež, ko pa prižgem motor, me zalije kot iz škafa druga ploha.

Na poti v LJU pa moram še skozi tretjo, ki tako uliva, da so po AC potoki in precej voznikov kar stoji na odstavnem pasu in čaka, da bo minilo…

Ker naj bi bilo danes še nekaj sonca (kljub možnemu dežju popoldne – me pa skrbi kar nekaj JZ, ki je nad 1000 napovedan za okoli 10m/s) se z Alenko odločiva za nižje hribe. Zadnjič sva si s Vrha Kašne planine ogledovala Lepenatko, ki si jo že dolgo želim odleteti, zato je bil današnji cilj hitro določen. Pa si za hojo izbereva srednjo varianto: dovolj visoko z avtom, da bo pot bolj zložno po slemenih (tako si misliva…) do vrha – ne pa z avtom do same planine, ali pa po strmini iz podna gor…

Zato z LCjem do Kašne planine in po cesti še malo naprej pod Kašnim vrhom. Zaparkirava na 1220m in lahko opremo (M24 in tangice) na rame. Pa se »zložna hoja« začne s strmim spustom cca 120m dol tudi čez nekaj skal do sedla Kunšperk (1120m). Malo po ravnem in potem v navpičen gozd, kjer je sama podrtija od preteklih katastrof (vetrolomi, žledolomi,…). Poti skoraj ni in plaziva se pod in čez drevje, je pa vse lepo markirano, da ne sfališ. Končno prideva na staro planinsko pot in na vršno sleme, po katerem sva končno na odprtem in po 1.30h hoje na vrhu Lepenatke (1425m).

Prekrasen razgleden hrib-planina, s pašniki in letljivimi pobočji na vse strani (od SZ preko V in J do Z). Nasproti najbliže izstopa Veliki Rogatec, zadaj pa vsa panorama Kamniško-Savinjskih Alp od Kašne planine in Velike planinena Z, preko Planjave, Ojstrice… do Raduhe na V.

Piha pa na vrhu kar konstantno in močno (izmerjeno JZ 5-7/8,5).

Najprej poskušava postaviti M24 na JZ pobočju, pa nama veter tako nagaja, da sploh ne morem razplesti štrikcev, ki se zatikajo za tiste tečne žilave rože. Naberem in na drugo stran pobočja. Razprostreva padalo in štrikce in vse preverim in potem nazaj na drugo stran v veter. Kar nekaj časa čakam s padalom v zidek (Alenka mi še dodatno drži padalo), da veter le majčkeno zmanjša. Ko potegnem, me odlifta gor že na pol obrata in potem me še kar nekaj časa dviguje in gunca s 15km naprej (z M24!).

Spet niti pomislim ne na jadranje sem in tja ob pobočju, ampak samo rinem poševno ven proti dolini. Ko sem že precej ven proti Novi Štifti, postopoma obrnem in se z vetrom (tudi 60+) odpeljem čez Gornji grad, dokler gre. In gre do odcepa za Florijan.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati že nekaj kapelj. Kar nekaj avtov gre mimo, dokler le ne ustavi par iz Celja, ki gre nabirat gobe na Lepenatko (in bi me vrgel iz avta v Gornjem gradu). Ker pa rahlo dežuje in jima povem za borovnice na Kašni planini (in da so tam najbrž tudi gobe), se odločita za tja in me dostavita na Črnivec (gor na Kašno mi ni treba, saj je Alenka medtem že nazaj pri avtu).

Še “filmček”

Danes se mi zdi po napovedi najbolj sigurno na Primorsko (Kovk, Lijak,…). Pa ni nobenega zanimanja, meni samemu pa se tudi ne da voziti v Vipavsko. Na koncu upam vsaj na Strmco, pa se Megu ne da…

Ker že vozim v smeri Vrhnike in prepozno zvem, da se je Erzo z Velkavrhom že dogovoril za Slevico, hitro poiščem belo piko tam okoli in to je to.

Parkiram spodaj ob pristanku pod startom v Razorski dolini (pristanek že poznam od originalnega Krošljevega hriba). Niti na pristanku, niti zgoraj na startu ni v ogradah nobene živine, zato hitro rukzak na rame in gor.

Ves moker postavim Rooka (idealno strmo pobočje, trava od paše kot pokošena…), v tangice in potegnem. In se zapeljem dol na ograjen prazen pristanek (ki pa ni tako lepo urejen).

Pomaham domačinom v bližnji kmetiji in pod naslednjo lokacijo – Razorska dolina. Tu pa velika čreda po vsem pobočju do vrha, pa še dol piha, tako da se, vsaj rahlo potešen, odpeljem v LJU.