Danes je že skoraj kazalo, da na koncu ne bova nikamor šla, pa se Erzo le omehča in pride do Rutarja, kjer ga čakam za akcijo. Na Dolenjsko. Najprej ni pravega cilja, pa Atlas in Erzovo strokovno znanje (pa tudi predhodna popotovanja po Sloveniji 🙂 ) hitro najdeta cilj.

V smeri Zagradca pri Grosupljem in krtina nad progo z vasjo je Lobček. Gor in pri zadnji hiši parkirava, v soglasju z domačini, ki gredo z nama na vrh. Preveriva levo (nepokošeno) in desno varianto (lepo pokošena) in se odločiva za levo (ker ni drevesne pregrade na dnu travnika, ampak samo žel.proga 🙂 in ker V veter piha malo bolj gor).

Med postavljanjem pride še kopica mularije zraven. Erzo potegne, pa ga v prvo ne uspe dvigniti. Nabere in nazaj na start.

Jaz medtem zalaufam, zalomastim po visoki travi in uspem speljati. Na dnu pobočja me privzdigne, začutim močnejši veter izza dreves z desne in se odpeljem na travnik pod progo.

Zoranov let

Erzo je že v zraku in se visoko nad drevjem odpelje na travnik čez mene.

Erzov let

Med pospravljanjem eden od mularije pride z motorjem od zgoraj in Erza potegne do avta. Še njegovo robo do konca zložim in je že pri meni. Novnovnov 🙂 .

Ko prideva z Emilom do Erza, je najprej varianta še za enkrat gor. Nobenega zares ne mika – raje naprej na projekte.

Emil se poslovi, midva pa na Loško polje, do Iga vasi (gledava Racno) in vmes ogledujeva potencialne krtine. Erzo, z Atlasom v eni roki in volanom v drugi, hitro najde griček desno nad vasico Vrh.

Lep položen in pokošen travnik, ki se zaključuje z nekim šavjem (ni problem): nato travnata dolinica desno spodaj. Greva po lahko robo in obesiva trakce, ampak kljub vsemu greva okoli roba bolj na JZ pobočje kjer najdeva ozko nepokošeno poseko, ki pa je malo bolj nagnjena.

Postavi Erzo. Ko piha 0 (občasno rahlo gor, občasno rahlo dol…) potegne in laufa dol in ga skoraj odlepi in zaruži in sesuje padalo.

Medtem postavim jaz, počakam, da pihne rahlo gor in potegnem in laufam in me odlepi in se odpeljem ven in zapeljem rahlo v levo in pristanem 🙂 .

Zoranov let

Med pospravljanjem je Erzo je že na startu in potegne in laufa in je v luftu

in me preleti za nekaj metrov 🙂 .

Erzov let

Pospravi še on in gor do avta v rahlem dežju. Novnovnov.

Po gozdni cesti se zapeljeva mimo izvira Malega Obrha (oba prvič tukaj) mimo čudovitih travnikov s starimi, mogočnimi hrasti. Ustaviva se na Šrangi ob zanimivih napisih,

potem pa mimo Grada Snežnik nazaj proti Ložu.

Ker je še zgodaj, Erzo še ne pospravi Atlasa, ampak naju z njegovo pomočjo in s pomočjo Micike usmeri za Ložem naravnost čez gozdove gor na Bloško planoto: Metulje. Glede na SZ veter iščeva ustrezne krtine še tu (Erzo jih teoretično določi v Atlasu, potem pa morava teorijo preveriti v praksi 🙂 ).

Prideva skozi vas Metulje in res pod Bloščkom, ob vznožju, zagledava nekaj košenic. Izbereva najbolj ustrezno. Zapeljeva po travniku, kot da sva z LCjem, ga pustiva skritega za šavjem in pešaka po (položnem) travniku gor. Levi del pokošen v nulo, kot golf igrišče (Erzo že ve od predvčerajšnjega dne, kako je to:-) ), desni nepokošen, vmes majhni borčki in grmovje.

Erzo postavi prav na vrhu pokošenega dela, jaz malo niže na nepokošenem delu, ker nisem prepričan, da bo šlo čez vmesno mejo na levi nepokošeni del, kjer je edini izhod iz košenice. Erzo odlaufa in nizko preleti šavje v levi del in odslalomira skozi odprtine ven na travnik na ravnini.

Erzov let

Potegnem še jaz in ponovim zgodbo, vendar moram pristati pred drotom (počez čez travnik), ki ga je Erzu uspelo preleteti.

Zoranov let

Pospravim, Erzo pa je tako navdušen, da gre v samih gatah še enkrat gor in ponovi zadevo.

Erzov let v gatah

Prileti kar nekaj metrov dalje, kar pomeni, da v gatah bolje leti, kot v ful opremi 🙂 🙂 . Novnovnov.

In za danes dovolj 🙂 . Samo še turistični ogled lesenega vodovoda na sredini Nove vasi in domov…

Erzo me čaka na Uncu, ko zaključi teren (po objavljenem zgornjem letu je sedaj jasno, kaj je bil ta njegov “teren”….) . Govoriva o Grmadi, pa je že vse zabasano in močan V. Pa se Erzo pod Starim gradom, kjer stojiva, spomni na sosednji travnati grič Kali.

Po kolovozih z LCjem sem in tja in do konca. Projektna oprema in še pešaka na vrh (ki je krtina ranga Veliki Orljek – po položnosti in višini 🙂 ). Piha prava smer in kar močno. Postaviva. E

rzo potegne in se poskuša odlepiti, pa ga vsakokrat, ko poskoči v zrak kar prestavi nazaj. Ko se utrudi od poskakovanja, zaleže. Medtem sem pripravljen tudi sam in potegnem in rinem naprej. Ko ugotovi, da sem na vzletni pisti v pogonu, se splaši in napne vse sile in poskoči in ga odlepi. Hkrati sem pa v luftu tudi jaz. Skoraj paralelno se odpeljeva dol. Mali naju liftne, potem pa jaz pristanem na pokošenem travničku.

Zoranov let

Erzo pa seveda stera še naprej in se zapelje v luknjo 100m naprej in 10m globljo 🙂 (da ima več dolžine in višinske razlike 🙂 ).

Erzov let

Ko pospraviva in sva nazaj pri njegovem avtu, gruntava kam naprej. Draživa Emila, pa se ne da, Uki pa se javi z idejo o Zavrhu.

Nazaj na Vrhniko in (kratek) razlaz. Pa z Ukijem snidenje na šodru. Cilj – greva pogledat na Zavrh (še prej pa še na Sebonji Laz – mojo bolečino od včeraj…).

Pri Škorpijonu je Erzo že z nama  🙂 in gasa gor. Uki pokaže njemu znani kolovoz na Sebonji Laz in že smo na včerajšnjem startu. Kjer danes nabija striktno z leve (jasno, saj je V). Jaz še malo čakam, da bi nabijanje popustilo, onadva pa se mi režita…

Še na Zavrh do kmetije, kjer opazujemo črne prasice na nebu in čakamo Emila, ki se pametno, v Borovnici, odloči da odstopa. Mi pa odstopimo 10 min kasneje, ko se ulije na Zavrhu…