Potem se prestavim čez grič v Podmolniški graben, kjer je ta čudovit travnati griček, ki je postrižen kot golfplac (žal zelo položen in kratek, pravi šolski teren). Lastnik razume mojo stisko in mi z nasmehom dovoli dvigovati padalo, saj konjev še ni na pašniku.

Nekajkrat se poskusim odlepiti od tal, pa mi uspe le dvakrat na kratko.

Potem pa pride mimoidoče dekle, ki mi ogorčeno svetuje, naj grem raje peš na sprehod, saj je to kar počenjam adrenalinski šport in se mi »lahko kaj zgodi in v sedanjih časih ne smemo obremenjevati zdravstvenega sistema«. Vprašam jo, kako se mi lahko tu, na položnem in gladkem travniku, v tem skoraj brezveterju, kaj zgodi, ko se še od tal zares odlepiti ne morem, pa mi zagrozi s policijo. Prav takrat po bližnjem kolovozu oddivja mladenič na kroski, ki pa nikogar ne moti…

Po nekaj dnevih slabega vremena, z občasnim sneženjem in močnim vetrom, danes sicer malo bolje, pa še vedno napovedanega veliko vetra.

Vendar pa jutranje poročilo s terena (Erzo) pravi, da napovedanega vetra praktično ni. In se hitro odpravim v bližnjo okolico malo potešiti abstinenčno krizo (te lokacije sem sicer šparal za čase, če bo zaradi koronskih ukrepov gibanje omejeno le na matično občino 🙂 …).

Prva lokacija je griček nad glavno promenado sprehajalcev iz Štepanjskega naselja, zato se izogibam kar nekaj mimoidočim, ko nesem padalo na vrh grička (kjer pa na srečo ni nobenega kibica).

Vetrčka praktično nič, piha pa pravilno gor.

Postavim, hrbtno dvignem in se v loku zapeljem na spodnji del travnika, saj je naprej že parking in stolpnica, kjer ne vidim nobene možnosti pristanka.

Sedaj v smeri Sostrega in Sadinje vasi, kjer je na desni lep, gozdnat grič Marenček. Ker naj bi pihal še SV, najprej na to travnato strmino na S strani hriba.

Pa mi piha z desne in za vrat (po hribu dol). Nekajkrat poskusim dvigniti, pa mi ne uspe odleteti.

Potem razgrnem na bolj položnem malo niže v smeri proti V.

In ko pihne, lepo hrbtno dvignem in se zapeljem na ravnino na dnu pobočja.

Še na drugo stran griča skozi Podmolnik. Pobočje je tu obrnjeno na jug, vendar pa piha poševno gor nek JV, ki ga je prebudilo rahlo sonce, ki se je prebilo skozi »meglo« saharskega prahu (kot danes javljajo meteorologi).

Čeprav je »start« primerno strm, pa se pobočje že po nekaj metrih prelomi v visoke stopnice širokih teras (moja duševna mora…).

Nekajkrat Rooka lepo dvignem, pa mi ga veter vedno prevali na eno ali drugo stran, ne da bi ga sploh lepo začutil nad sabo. Veter tudi precej spreminja smer in moč.

Ko ga končno postavim bolj poševno na pobočje proti JV, pa ga le uspem enakomerno dvigniti, speljem čez teraso in se zapeljem v dolino spodaj.

Ko hodim gor proti LCju, pa veter pošteno pojača…