Danes je še napovedan lep dan z JZ, ki bo zvečer obrnil na SV s poslabšanjem. Erzo bi po včerajšnjih uspehih kar počival na lovorikah, pa ga le zbezam na sonček, da si malo okrepi imuniteto z dodatki vitamina D…

Plan je nekaj projektov v Brkinih, potem pa na Vremščico še jadrati.

Pojetov Jože pa že od zgodnjih ur obdeluje Slavnik.

Tu je sedaj prva lokacija, ki jo najde Erzo – in seveda položna v njegovem stilu.

Le stopnice teras so malo bolj nizke, zato mi uspe odleteti že v drugem poskusu.

Za Hrušico najdeva naslednji  (res lep) grič, na katerem pa pošteno piha V (od Ilirske sem), kar pomeni praktično popolnoma z leve. Zato se umakneva v dolino proti Malim Ločam, kjer občudujeva čudovite travnate gričke.

Najprej do prvega na koncu travnate doline in gor kar peš z robo rinfuzo, LC pa ostane v dolini.

Piha idealno gor po idealnem startu (le spodaj je nekaj dreves in šavja, ki bodo malo ovirali…). In Erzo potegne.

In potegnem še jaz.

Po dolini le malo nazaj proti Malim Ločam, kjer je na levi pobočje Poličjega hriba. Parkirava nekje na srednjih terasah in Erzo s polnim gasom gor, prav na vrh pod šavje na visoko stopničastih terasah.

Piha z leve in poševno dvigne padalo v zrak in po rakovo odleti, preskoči šavje in je svoboden kot ptica.

Meni videne akrobacije niso všeč (sploh terasa) in grem malo niže, kjer je gladek travnik.

Potem pa skozi vas Male Loče in na V pobočje hribčka, ki ima tu lepo višino, motijo pa drevesni in grmičasti vložki. Pa spet terasasti travnik Erzovega tipa (torej še položen povrhu.

Postaviva hkrati

in Erzo potegne in lepo spelje.

Jaz pa poskusim nekajkrat, pa vedno končam nekaj teras niže, kakšno prej ali kasneje – največkrat pred grmovjem, ki bi ga bilo treba že preleteti.

Ko postavljam n-tič, pride že Erzo gor. Niti slutiva ne, da naju Poje (ko je opravil s Slavnikom) načrtno zasleduje in ravnokar obdeluje najini prejšnji lokaciji.

Jaz pa še nekaj poskusov na desnem delu travnika (ki je malo bolj strm, pa zato z malo višjimi terasami in višjim grmovjem na koncu…).

Nikakor mi ne uspe speljati čez grmovje, ko prisopiha po bregu gor Jože. Ves čas teh mojih poskusov pa veter piha malo z ene, malo z druge strani, enkrat močneje, drugič skoraj nič, Erzo pa viteško pomaga pri postavljanju, trebljenju vejic in kar je še treba…

Še Jože malo poskakuje in se tudi zaustavlja pred šavjem.

Medtem Erzo prinese iz LCja Mentorja3 z upanjem, da mi bo šlo z boljšim padalom bolje. Pa mi ne gre…

Jože pa gre na Erzovo lokacijo bolj levo na travniku in odlaufa in spelje in se zapelje v dolino.

Še jaz poskusim tu levo, pa spet zaružim. Jože se odpelje naprej v iskanju belih pik (tako pravi on)…

Jaz se prestavim nazaj na desni, bolj strm del pobočja (še zadnji poskus, preden se predam –  bilo jih je več kot 10…). In potegnem in zalaufam in se vse čudežno poklopi in speljem in se s krasno višino zapeljem čez šavje, drevesa niže in nad dolino. Desno mimo vasi prav na dno polja.

Ko pride Erzo v dolino in pospraviva robo, vidiva, da je Jože pravkar deloval na najinem prvotno ogledovanem (res lepem) griču pri Hrušici.

Torej morava tudi midva takoj tja.

Sedaj parkirava bolj pod gričem in gor (vsaj Erzo takoj). Ko se še sam odpravim gor, pripelje mimo Jože, ki gre po svojo robo na pristanek. Malo kasneje se mi pri plezanju čez pastirja štrikci zataknejo med vzmeti pastirja in jih nikakor ne morem rešiti.

V tem trenutku se Erzo že zapelje čez mojo glavo.

Ker je Jože blizu, mi na prošnjo pride na pomoč in skupaj zadevo rešiva. On naprej na projekte, jaz pa na vrh.

Piha lepo (dosti manj kot prej), je pa še vedno z leve, tako da postavim poševno na pobočje, ki je idealen gladek (od ovc poraziran) travnik. Hrbtno ga lepo dvignem, stabiliziram in me vzame.

Pristanem zraven Erza.