Čeprav je sonce v zahajanju, pa sva si enotna, da greva še na mojo bližnjo lokacijo, ki sem si že dvakrat neuspešno ogledoval.

Ko se peljeva po glavni cesti proti Podgradu, Jože polni naslednjo belo piko.

Midva z glavne ceste pred Podgradom dol in okoli griča od zadaj na pašnik in gor na rob z LCjem. Pašnik je na vrhu pretacan kot lunina površina, je pa blato posušeno (kot tudi ves drek), ko se z robo spotikava čez.

Ko se pobočje malo spusti, je tam neka borna trava in takoj postaviva (piha vsaj poševno prav).

Dvignem prvi hrbtno in speljem in se zapeljem v dolinico dokler gre.

Erzo pa takoj za menoj in celo malo čez dolinico na nasprotno pobočje.

Erzo se odpravi nazaj gor po LCja, medtem, ko jaz pospravljam.

Jože pa polni naslednjo belo piko na najini prvi današnji lokaciji.

In ko se peljeva proti Kozini, še eno najino izpred mnogih let…

Danes se še bolj individualiziramo (v skladu z odredbo). Mene mika na projekte in Erzo takoj da idejo za Gorenjsko.

Vsak s svojim avtom se dobiva v Kokri in na ogled njegovih bližnjih lokacij.

Za prvo potešitev greva na tale griček pod Domom starejših Preddvor.

Potem Erzo načrtuje vsaj ogled Pojetove Slaparjeve gore-Zajca.

Nobenemu od naju start ni preveč všeč, ampak Erzu da krila misel »danes je ta dan…« in odnese robo na start poln šavja in suhih vejic, da o drevesih spodaj nad cesto ne govorim.

Mene mine, sploh ko Erzo, po nekaj poskusih v spreminjajočem vetru (po smeri in moči…), le uspešno spelje po zelo atraktivnem začetku.

Sam se samo še zapeljem v dolino.

Potem se Erzo odloči, da mu je projetov za danes dovolj in bo šel zaresno letet na Gozd. Tudi sam nimam več kakšne posebne želje po nadaljevanju in se prav tako zapeljem z LCjem za njim pod Gozd.

Na startu se nas potem nekaj sonči (na primerni distanci) kar nekaj časa, dokler Erzo le ne more več zdržati in odleti.

Jaz pa brez vsake motivacije v dolino in domov.

Nadaljujeva proti Gorenji vasi, pa se ne moreva upreti travnatim pobočjem nad Brebovnico.

Najprej do kmeta Tončka, kjer pustiva LCja in po dolgem pobočju

na vrh travnikov, kjer postaviva v rahlem hrbtnem vetru.

Erzo zalaufa prvi in se odpelje na dno travnikov levo od kmetije.

Malo za njim sem v luftu tudi jaz.

Še okoli vogala se proti Z zapeljeva na naslednje obsežne travnike in mimo prvih kmetij do znamenja/kapelice, kjer se odpre padajoče pobočje še bolj proti Z.

Erzo kar odlaufa in postavi nad cesto. Piha kar nekoliko z leve, vendar potegne, lepo spelje in se zapelje proti dni travnikov pod kmetijo Gropeš.

Sedaj pa piha tudi že od zadaj (nek V), tako da moj prvi start ni v redu, saj gre padalo sicer gor, pa sploh ne zagrabi, tako da prbijem na rob ceste pod travnato škarpo in se zavalim še malo naprej dol po travniku.

Naberem in še enkrat gor. Medtem Erzo (ki me je že odpisal…) pride do mene. V drugem potegu le stabiliziram Rooka, tako da speljem, pa v zraku ugotovim, da imam zadnjo linijo pretaknjeno in ovito s komando (kar je gotovo botrovalo tudi prvemu neuspešnemu startu). Previdno uporabljam levo komando, da speljem do pristanka na dnu travnikov.

Najprej razvozlam godljo, potem pa gor do ceste, kamor pripelje Erzo LCja. Sedaj pa končno naprej do Gorenje vasi.

Skoraj že zaključiva in se odpeljeva proti Poljanam le še na oglede. Pa v zahajajočem sončku opaziva travnike nad Hotovljo, obrnjene proti Z, ki kar vabijo.

Naokoli po cesti v strm breg in do kmetije – kao na oglede. Ko ustavim, pa Erzo hoče kar s padalom naprej in spravi še mene na obrate, da na koncu pustiva LCja skoraj sredi ceste (ob dovoljenju lastnikov) in v paniki naprej proti predvideni lokaciji (vmes zapletem štrike v narezano šibje, ki ga pred hišo obdelujejo domači, da mi ga kar nekaj minut pomagajo trebiti).

Prvi travnik ni uporaben (previsoka gozdna meja) in Erzo bezlja skozi gozdiček dol na naslednjega, kjer v paniki začne postavljati (saj sonce že zahaja). Še morje vejic je po tleh, kar še dvigne nervozo.

Potem potegne in lepo odleti daleč v desno, v glavno dolino.

Jaz pa medtem razvozlavam še od prej zapletene štrikce, rešujem vejice in postavljam, že skoraj odločen, da mi ni treba izzivati ta zadnji start v taki nervozi (sploh, ker vemo, da v dani virusni situaciji ne morem(o) računati na zdravstvene službe in GRS…).

Pa na koncu le razpletem štrikce in jih trikrat v mraku preverim. In potegnem z rahlim vetričem v hrbet in lepo speljem.

In se tudi sam zapeljem daleč nad dolino in čez Poljansko Soro na drugo stran ob glavno cesto.

Medtem pa Erzo že odpešači gor po LCja in ga pripelje dosti hitreje, kot sem v nastajajočem mrazu spodaj sploh pričakoval…

Oba zadovoljna še in još, ko se peljeva skozi temo proti Vrhniki…