Skoraj že zaključiva in se odpeljeva proti Poljanam le še na oglede. Pa v zahajajočem sončku opaziva travnike nad Hotovljo, obrnjene proti Z, ki kar vabijo.

Naokoli po cesti v strm breg in do kmetije – kao na oglede. Ko ustavim, pa Erzo hoče kar s padalom naprej in spravi še mene na obrate, da na koncu pustiva LCja skoraj sredi ceste (ob dovoljenju lastnikov) in v paniki naprej proti predvideni lokaciji (vmes zapletem štrike v narezano šibje, ki ga pred hišo obdelujejo domači, da mi ga kar nekaj minut pomagajo trebiti).

Prvi travnik ni uporaben (previsoka gozdna meja) in Erzo bezlja skozi gozdiček dol na naslednjega, kjer v paniki začne postavljati (saj sonce že zahaja). Še morje vejic je po tleh, kar še dvigne nervozo.

Potem potegne in lepo odleti daleč v desno, v glavno dolino.

Jaz pa medtem razvozlavam še od prej zapletene štrikce, rešujem vejice in postavljam, že skoraj odločen, da mi ni treba izzivati ta zadnji start v taki nervozi (sploh, ker vemo, da v dani virusni situaciji ne morem(o) računati na zdravstvene službe in GRS…).

Pa na koncu le razpletem štrikce in jih trikrat v mraku preverim. In potegnem z rahlim vetričem v hrbet in lepo speljem.

In se tudi sam zapeljem daleč nad dolino in čez Poljansko Soro na drugo stran ob glavno cesto.

Medtem pa Erzo že odpešači gor po LCja in ga pripelje dosti hitreje, kot sem v nastajajočem mrazu spodaj sploh pričakoval…

Oba zadovoljna še in još, ko se peljeva skozi temo proti Vrhniki…