120704 Strmca P769 17:24:47

Damjan je danes že zgodaj za stvar. Najprej razmišljava o Krvavcu, pa se spet nabirajo karfijole tam okoli in nekako nisem najbolj navdušen. Potem se javi Delux, da je v planu Strmca in okoli 16h se z Damjanom naslikava pod Lohačo, kjer že čaka Samsa. Mateja z delovnega mesta tudi izrazi interes po info.

Ko se v LCja naloži še Boris, smo v nekaj minutah na startu, kjer pa ne piha preveč obetavno (=je prešibko, smer OK). Boris malo navija za Kovk, jaz za Sv.Trojico (včeraj je Emil tam tako fajn letel po grebenu sem in tja… pa še novnov bi bil 🙂 ) ampak na koncu začnemo postavljati. Prvi je Samsa, ki lepo ujame dviganje in jadra okoli Petriča. Mateji javimo, da gremo v luft, ker je letljivo. Ker smo ostali čakali, kako se bo obneslo Andreju, smo zamudili najboljši del. Damjan, pa jaz in čez nekaj časa še Boris. Jaz sem že v fazi curjenja, pa le ujamem nekaj pod Petričem in malo navijem in pobočno in se uspem spajsati do vrha. Malo se še matramo sem in tja, potem pa drug za drugim scurimo na uradni pristanek pri vasici Strmca.

Zoranov let

Samsa zapelje gor po avto, potem pa malo modrujemo kam bi še šli. Mateja prihaja, dan je še dolg in nekako prevlada Sv.Trojica (jaz kar skoz nabijam…). Boris se javi za šoferja, Matejo ustavimo na Uncu, Samsa se poslovi, vsi se naložimo v LCja na šodru na Uncu (Boris vseeno vzame padalo, nikol se ne ve…) in gasa do Postojne, Pivke in čez Trnje. Ogledamo si pristanke (piha nič) in ob 19h smo pri cerkvici na vrhu.

Z Damjanom takoj potegneva padalo in začneva razgrinjati, Boris pa študira situacijo in teren in vetrove in je kar skeptičen. Mateji je malo slabo in kot metuljček (v tanki oblekci) frli naokoli in pomaga postavljati na samem vrhu (pod cerkvico na pobočju, kjer je najlepši start, seveda piha od zadaj). Piha popolnoma s strani, z desne – že kar SZ in obliva hrib (čeprav ne močno) in poleg tega je tu pobočje zelo položno. Vsak od naju z Damjanom ima neko svojo teorijo, kako odleteti v taki situaciji.

Damjan poskusi prvi z vetrom postrani in ga odnaša in skoraj dvigne, pa spet položi na tla in … prekine. Jaz nekajkrat poskusim bolj proti vetru, pa mi desna stran ostane pri tleh… in spet na izhodišče (Mateja stoično in nesebično pomaga postavljati in preverjati štrikce 🙂 ). Damjan gre v drugo s ful energije in odlaufa in ga nese bočno na levo, ampak padalo je lepo formirano in odleti. Boris se odloči, da gre tudi on in postavi na vrhu, kot Damjan (jaz vmes poskušam v različne smeri – neuspešno… Mateja pomaga in pomaga in ugotavlja, da takale poletna oblekca in natikački res niso za na start 🙂 ).

Boris postavi in potegne in ga ima lepo nad sabo in čeprav ga malo zanaša v levo, odleti brez problema… Zdaj še jaz poskusim z vrha, pa mi spet ne zagrabi in pade nazaj. Zdaj mi ga Mateja na moj predlog raztegne kar pod robom, kjer je padlo. In potegnem. Čutim, da je lepo nad mano, laufam dol po travniku, ampak zagrabiti noče in ne morem se odlepiti od tal (premalo energično, pravi kasneje Mateja, ampak jaz sem že čisto brez energije). Končno se vdam, padalo pade čez mene, malo se še skotalim in potem samo še sopihanje gor na vrh in pospravljanje v mraku (no, večino je naredila Mateja. Hvala Mateja 🙂  ).

 

Dol pelje kar Mateja, na idiličnem travniku – pristanku pobereva Damjana in Borisa in gasa na Unc, kjer se nam pridruži v Portusu še Mega na zaključno druženje.

Leave a Reply