V Lju več ali manj dežuje ves dopoldan. Kamere kažejo, da je na Primorskem sonček (kolikor pač najde luknje med oblaki). Manca se je sicer prijavila, ampak glede na situacijo (v Lju…) je zgubila zanimanje. Erzo si še celil rane in ga nič ne premami. Mega kasneje,… bo še videl… Boris pa je takoj za in ob 15h ga prevzamem od Špele na mitnici Logatec.

Kalič odpade takoj, ker je zabasan v oblaku. Do Razdrtega nihava ali desno (Lijak) ali levo proti morju (grdi črni CBji se valjajo po nebu vse naokoli – Slamič pravi da Govc/Golec ne bo, ker je ravno tam eden grd, bo pa Lijak čez pol ure; Pavlič pravi, da je tudi eden grd CB nad Socerbom in da slabo kaže…). Pa vseeno rinem v levo in nadaljujeva v smeri KP. V zraku zgleda kar grozno (črna gmota pred nama), zato Boris predlaga, da se ustaviva na parkingu pri Divači in pogledava tablico, kako je z radarsko sliko. Kaže nekaj jeder, ki nastajajo in zginjajo… In ker zgleda bolj jasno proti Istri, gasa naprej … v naliv, ki nastane pri Sežani in naju pere do viadukta. Tu odvijeva proti Kubedu, saj je prvi cilj Glem. Gasa gore dole, levo desno, se malo zgubim, in končno s pomočjo tablice in Deluxovega navigiranja parkirava pri Sv.Lazarju na Glemu.

Na startu piha idealno gor, samo črne gmote in grmenje, ki prihaja od Kraškega roba sem, naju malo deprimirajo. Malo še bluziva, občasno pokaplja, ampak na koncu Boris ugotovi, da tko hitro, kot se bova midva dol vrgla, tista nevihta, ki se zliva za Koprom proti Črnemu kalu že ne bo prišla sem (sicer je tudi nad nama črna gmota in mene bolj skrbi zauganje gor…) Boris se odloči in ponovno raztegne (je že enkrat pospravil, ko je začelo bolj kapljati) in res elegantno odleti. Gre lepo naprej in dol in po 10 min pristane na travniku spodaj.

Medtem tudi jaz postavim in potegnem in odletim lepo ven in mi začne piskati za dviganje… Ne sicer preveč nervozno, ampak jaz sem vseeno nervozen in potegnem ušesa, tako da vsaj dobim spuščanje (čeprav bi se očitno dalo jadrati, ampak ne jaz danes…), se zapeljem malo po dolini v levo in nazaj in pristanem zraven Borisa.

Super ! Je ratalo ! Zmagala sva (predvsem premagala strahove….). Ko mi pade padalo na tla, že pripelje avto in takoj ga ustavim za prevoz gor, medtem ko mi Boris vpije, da bo že on pospravil mojo kramo.

Ko sem nazaj dol, že čaka ob cesti vse pospravljeno in šibava naprej gor proti Babičem. Razmišljava kaj dalje in predlagam, naj gre Boris odletet na Poljane (jaz start že imam, pa mi ni treba in bom za šoferja), saj kakšne druge smiselne izbire nimava (čeprav zgleda sedaj malo bolj svetlo naokoli in manjši oblaki in več sončka vmes – ampak mogoče jo to samo psihološki učinek…). Boris se najprej malo viteško brani, da pojdiva na kak start, kjer bova oba odletela, potem pa se “vda” in gasa na levo čez Pomjan (tu danes piha na “startu” skoraj idealno gor, samo prvi pristanki so bolj daleč…) do Poljan.

Na startu zaparkirava in pomagam raztegniti Borisevo padalo. Lepo potegne hrbtno, se presenečeno vsede na poličko niže in potem v obratu vstane in nadaljuje s startom… Ko vidim, kako lepo mirno leti, me kar malo zamika, da bi tudi jaz, ampak si takoj spet premislim, ko se spomnim razdalje in ovinkov in časa, ki bi ga porabila, da bi nekako spet prišla do avta. Gasa dol direktno po bližnjici po ovinkih čez Bošamarin do Borisa, ki me že čaka pospravljen.

Oba sva super zadovoljna z današnjim dnem, saj, glede na začetek, nisva pričakovala, da bova sploh letela…