Vozim naprej proti Žirem, Erzo medtem organizira Francija, da naju pelje na Goli vrh in naj vzame s seboj še čelado zame. Za Žiremi zavijeva v Melčevo grapo in gor do Revna. Vskoči v avto z neko polnacistično čelado (ki mi ustreza) in gasa naprej okoli Golega vrha (mimo Rupnikovega rova, kjer je nekaj avtomobilov – mogoče bo kakšen koncert tam nocoj…).

Zaparkiramo avto in po krasnem travniku gor na obli Goli vrh (pod elekrtičnimi kabli). Veter piha čisto z leve in že rahlo od zadaj (cca 1m/s), mrak že pada, megle se zlivajo počasi čez hribe dol na žirovsko, skratka, kaže da smo prepozni in da ne bo mogoče. Erzo odstopi (“z vetrom v rit jaz ne morem startat…”), Revnu pa se ne zdi tako brezupno. Pa mu Erzo ponudi padalo in zic in kokpit in vse, naj proba. Pa Franci zagrabi in se pripravi. Seveda se takoj tudi jaz.

In Franci zalaufa in laufa in še bolj laufa in mu počasi gre gor in odlaufa tako hitro, da ga res odlepi od tal. In gre čez drevesa in na desno ob pobočje. Ko to vidim, se mi zdi nemogoče (da bi tako odlaufal), Erzo me z dvomi v očeh žalostno pogleda, jaz pa kar zalaufam in laufam in čutim, da gre padalo poševno počasi gor, pa še kar laufam (super tale travnik, kar ni ga konca…) in laufam in začutim, da bingljam v luftu. Uauuuuuuu, v luftu sem! Zdaj pa samo še čez drevesa. In pridem čez in zavijem v desno in počasi tonem in nekje v daljavi vidim dolino in ne verjamem, da bom prišel do tja. Pa kar letim in letim in preletim prvo in drugo kritično mesto in sem končno zunaj. V mraku pristajam na travniku pod Račevo (45km z vetrom), obrnem nazaj v veter med telefonijo in srednjenapetostnim daljnovodom in stopim na tla. Nisem verjel, da bo ratalo.

Ko pospravim, je Reven (ki je pristal malo naprej proti Žirem) s familijo, ki ga je pobrala, že pri meni. Vrnem mu čelado, malo poklepetamo, pa pride še Erzo z avtobusom. Vsak ima danes en novnov 🙂 !

Še nazaj k Jureču po izgubljeno rokavico, malo poklepetava z gospodarjem in gasa nazaj na Vrhniko.

Vreme v podnu, ampak vesel kot radio 🙂