Samo nabereva in se prestaviva na pobočje sosednjega griča – Vardjanščice.
Tu piha malo močneje (je odprto proti Jurščam, medtem ko je Ulovka zastrta prav z Vardijanščico) in hitro raztegneva. Erzo lepo zavijuga in z lepo višino odleti nad ravnico. Jaz potegnem naprej, me seveda ne dvigne tako kot Erza, vendar vseeno malo zavjugam in potegnem do travnika v ravnici spodaj.
Zoranov let
Tik za mano pristane tudi Erzo kakšnih 50m naprej.
Erzov let
Začneva pospravljati, potem pa Erzo odpešači po avto, jaz pa mu medtem spakiram robo in potem še čakam in čakam in čakam… Ko sem že skoraj zmrznil in je mrak že legel na zemljo (v bistvu je bil mrak že ves čas, ker je bilo vse oblačno in sivo, ampak tako se lepše sliši 🙂 …), končno pride z avtobusom do vrha naloženim s suhladjo, ki jo je nabiral za dolge zimske večere, da se bo grel ob kaminu… Seveda je prepozno še za karkoli, zato gasa na Vrhniko in po dolgem času na kremšnite k Berzotu :-). Novnov 1Z+2E…