Danes še vedno močna burja na Primorskem, na Gorenjskem pa umirjeno, čeprav baze na okoli 1000, zgoraj, nad pokrovom pa modro nebo in sonček.

Kličem, Erza, če kam greva, pa ni preveč navdušen (“a ne vidiš, kako piha… a nimaš doma kaj počet…”). Na Gorenjsko mu ni. Sem se pripravljen prilagoditi in iti bliže k njemu (Štanga,…) pa nič. Seveda, ko ima pa skrite namene… Mega bi najprej še bil za, potem pa si premisli in odloči za ne.

Tako sam šibam proti Krvavcu. Megla nekje na nivoju Ambrožarja, gori je SV v soncu, ampak vprašanje, če so Jezerca že nad meglo, pa še z logistiko bi bil problem. Torej Ambrožar. Ko že peljem prve ovinke gor, pokliče Sandi, če sem kje v bližini, da on misli na Ambrožarja. Grem dol do Tonača in z njegovim avtom gor do Ambrožarja. Tik predno prideva na parking sva v totalni megli, tako da se vidi komaj 5m pred nosom.

Vzameva robo (jaz tangice in coto) in dol na Glavo pri postaji, kjer se pa že vidi skozi meglice do podna. Piha s strani (V), torej idealno za Glavo. Potegnem in mi v prvo naprej ne rata, ker veter vleče preveč po pobočju in mi ga podre.

V drugo pa hrbtno, padalo idealno gor in naprej pod meglo proti dolini. Najprej gre počasi, da sem komaj kaj nad drevesi in že pogledujem za Grajcem , da bi pristal, potem pa le dobim malo višine in se zapeljem čez rob nad ravnino. Naslonim se na desno na Grajca in kar prime. Začnem vrteti, pa ob pobočju, pa osmice, pa malo naberem in jadram in Sandi je že ob meni. Ves čas je nekaj pod mano. Nabereva malo nad Grajca in tu vrtiva in kar nočeva dol (vse skupaj gre zahvala močnemu generalnemu V, saj sva pod bazo in so blizu nad nama meglice, skozi katere se komaj prikaže kaj svetlobe). Počasi imam roke trde od mraza in ker sem v tangicah, tudi z ostalimi deli telesa kmalu ni nič bolje. Zato potegnem z vetrom čez Grad do Strmola (Sandi za mano pod mano 🙂 ) in nazaj proti vetru počasi (15) do pristanka, kjer komaj sestopim na travnik, tako sem trd.

Še Sandija zapeljem gor po avto in konec. Nepričakovano dobro (ledeno mrzlo) jadranje :-).