Danes napovedano slabo vreme, pa je zjutraj v Lju še delno sončno, čeprav je drugje že bolj ali manj oblačno. Veter V. Erzo bi šel šele po 14h, pa še to nekam blizu. Mega je na terenu in je tudi kvečjemu za kakšno pozno varianto.

Ker je na Krvavcu šibek JV, me mika, da bi izkoristil, kar se še da. Med odločanjem se vreme opazno slabša in baza je že pod hotelom, potem pa začne še snežiti. Spogledujem se tudi s Krimom, ker pa postaja ne dela, pokličem oskrbnika, ki pove, da je gori še sonce in nič vetra.

Ko se končno odpravim iz Lju, je vrh Krima že zavit v prosojno meglico, ura pa tudi že proti 14 (pa Erzo tudi noče slišati nič o tem). Tako ostane Zavrh. Z Erzom se dobiva pri Škorpijonu, Mega ne gre.

Na poti gor ugotavljava, da bova itak samo scurila (in Erzo sanja o tem, da bi bilo idealno, če bi na startu rahlo pihalo, v zraku pa potem dovolj močno, da bi se lahko odpeljal do doma=Stara Vrhnika. Tudi jaz bi si to želel, samo moj dom je malo dlje, pa še v napačno stran 🙂 ). Ko parkirava avtobus pri kmetu, rahlo naletava napovedani sneg. Gaziva po južnem snegu do starta (kar naporno).

Na startu nulca in rahlo gor. Erzo postavi robo Erste klasse malo zadaj, jaz svojo robo Cota klasse brez rezerve (pozabil v avtu) bolj pri robu. Erzo sicer prvi potegne, pa ni vetra in ga ne spravi gor. Potem pa jaz in v prvo odletim.

Zunaj imam najprej občutek, da bo šlo največ do Škorpijona, pa začne za slemenom rahlo piskati, veter je močnejši in ko pridem do Škorpijona, sem skoraj na isti višini, tako da obrnem in nazaj. Ko sem spet na slemenu, sem že malo nabral in pripelje se še Erzo, malo nad grebenom. Vedno lepše drži in ob pobočju kar nabirava višino. Peljeva proti Javorču, Erzo obrne pri M.Lipovcu in gre nazaj, jaz pa vztrajam do Javorča. Ko vozim nazaj, pripelje spet Erzo in mi zavpije, da gre (greva oba?) proti Stari Vrhniki. Mene že pošteno zebe in vozim nazaj proti Škorpijonu, ker pa tako lepo drži, se pri Škorpijonu vseeno obrnem in še enkrat do Javorča. Tu se že izogibam meglicam in ker imam čez 800m, res potegnem naprej, naravnost čez Vrhniko proti Sv.Trojici. Čez kasarno moram, sicer ne velja Stara Vrhnika (mi je prej razložil Erzo). Z 600 preletim z vedno večjo hitrostjo kasarno in s 500 pridem nad Staro Vrhniko. Obrnem v veter in hitrost je 10…5…3…0…5…10 (v minus) ! Po tleh vidim, da me res rikverca in zadaj so trojni daljnovodi (še daleč ?). Tako potegnem ušesa in poskušam nazaj do ogromnega zasneženega travnika za kasarno. Najprej sicer iščem Erzovo hišo in če bi mogoče kje videl njega, potem pa se raje posvetim močnemu kontra vetru :-)… Malo gunca, potem pa le zbijem višino in pristanem v bistveno bolj mirnem ozračju na izbrani lokaciji.

Z Erzom se uskladiva po telefonu in ko pospravim, grem po cesti proti njegovemu domu.

S hčerko me že na poti pobereta in gasa do Škorpijona. Potem pa še z gajbico gor po avtobus. Ko se zgoraj ločiva, piha dosti bolj kot prej.

Nepričakovano lepo (zame v roke zmrzujoče hladno) jadranje :-)… In v bistvu so to bili idealni pogoji, o katerih sva fantazirala na poti gor (če odmislimo mraz, rahlo sneženje in ekspresno naraščajoče meglice) 🙂 🙂 .

 

Komentar leta: Yesssss ! in to na njegovem domačem terenu, da o coti sploh ne govorim … 🙂