Zjutraj vse organizira Manca, ki navija za Primorsko – Kovk. Odhod ob 11.15 na Vrhniki, pa zamudim 15 min (se mi penzija v službi ni izšla).

Do Unca z LCjem (Manca, Erzo in jaz), tu prestop k Samsi in Megu, ki že čakata in via Lijak (na Kovku baje premočno…).

Na pristanku srednja gužva (Poljaki, Nemci… ). Ni pa nikjer tekmovalcev, ki imajo danes tu tekmo! Počakamo Igyja in brrrbrrr gor.

Dol na start, ki je preplavljen z ljudmi, padali in ostalo kramo. In tekmovalci se ravno pripravljajo za start. Takšne gužve tu še nisem doživel. Vse me mine. Erzo pomaga na startu tekmovalcem, vmes starta še kakšen turist, tečajnik, ali ne vem kdo še. Kakšno uro se motovilimo naokoli, ko se zdi, da bo začelo lepše pihati in da se bo malo razredčilo. Pa se vsuje masa novih, ki štartujejo en čez drugega.

Končno da Erzo komando, da zdaj je pa treba iti, sicer bomo pozni in zrinemo si nekako vsak svojo luknjo za start in v zrak. Vidim, da je Erzo lepo pobral, jaz pa že po štartu slalomiram med padalci, da se sploh odpeljem od starta na levo. Počasi zgubljam. Pravzaprav nikogar ne vidim nad grebenom, vsi smo pod. Vsakokrat, ko najdem neko dviganje in poskušam zavrteti, se z leve ali desne nekdo pripodi in vsaj trije, štirje že krožijo na klousiča, tako da samo pobegnem stran. Grem na Z pobočje od starta in tu dobim dviganje, pa sem v vrtincu tekmovalcev, ki so ravno ta trenutek prišli sem vrtet. Ne vem ali so hujši tekmovalci, ki se zapodijo direkt vate, brez namena, da bi se kaj umaknili, samo da izkoristijo dviganje, ali turisti/tečajniki, ki vozijo brez občutka za razdaljo in smer… Zame (in za moje oči 🙂 ) je to preveč in iščem samo kje je kaj zraka brez padal. Ker ga ni, oziroma tam kjer je, ni dviganja, sem kmalu sredi skal Lijaka in se samo še odpeljem na pristanek.

Današnjih 17 min mi je bilo najbolj stresnih v mojem letenju… Manca pristane malo za mano, Andrej malo po tem, ko z Manco objaviva po postaji, da bova pospravila in odšla na Kovk (z Andrejevim avtom 🙂 ),

Erzo drajsa v višavah, levo na Štanjelu pa vidimo, da tudi Mega lepo navija skupaj z zmajarji in pridobiva. Manca pove, da je iz zraka pozdravljala Damjana, ki je pešačil gor na start.

Ker je na Kovku že padlo na 5/8, se res odpravimo tja. Na poti gor iz Ajdovščine opazimo enega samega padalca, ki je pod grebenom in pelje ven proti pristanku. To v nas zbudi slutnjo, da bo tu najbrž curaža in Andrej na Colu samo potegne naprej – smer Strmca.

Ko pridemo na Strmco pa tu nažiga kot pr norcih. Merilnik pokaže 8/12,3 idealno usmerjenega vetra in naslednjo uro poležavamo pred in za šumečimi smrekami na travniku. Ko pride še Sovan, še malo z njim poklepetamo, potem pa v brezupu zapustimo prizorišče. Na Lomu z Manco naloživa še Erza, ki je prištopal izpod Lijaka…

Erzov komentar leta: Lepo je bilo leteti med najboljšimi; Ko so kolegi s katerimi se pripeljeva pod Lijak predčasno pristali in svoje nadaljne letenje iskali na Kovku in na Strmci (beri: zapustili so naju z Mego, ki sva bila še v zraku) si nisem belil glave s povratkom, “ja seveda, kar pejte”, računajoč na vse prav tako scurele dirkače; “eden bo pa že šel prot LJ”. Ko se le spravim dol, samo na pristanku 5o Nemcev, Madžarov in Poljakov, naših pa ni več. Prijazni Božič, mi malo kasneje ponudi prevoz do Wajdovšne. Vseeno na cesto štopat – mimo se pripelje šlep služba Čepon, Lesno brdo. Pokličem Čepona osebno, ki posreduje tako, da pokliče šoferja, ki se vrne in me vzame na pot proti domu.

Komentarji (2)

• 1.Andrej Erznožnik : lepo je bilo leteti med najboljšimi [29.04.2013 19:58]
• 2.Edo Govekar : gres jutri tud med najboljse :)( [29.04.2013 20:59]

Mega pa je poštopal Špelo in Borisa v Podnanosu 🙂 do kamor je prijadral z Lijaka… Damjan pa je izkoristil pravi tajming, saj je bil v zraku debelo uro.