Prvotno smo sicer govorili o štajerski turneji, pa je že zvečer Aladin jasno pokazal, da se na Štajerskem ne bo letelo. In je Erzo seveda našel modro rešitev: v hrvaško Primorje je treba.

Zaradi podaljšanega spanja nekaterih udeležencev je prvotna osma ura odhoda prestavljena na 8.30, ko se dejansko začnemo zbirati na Vrhniki. Ekipa je razširjena: Lusja in Erzo k meni v LCja, Uki pa naloži, Manco, Jožeta (Iskra) in Mirka.

Poberem še Mega na Uncu, vključimo Miciko in gasa mimo Postojne in Ilirske do Rupe, kjer prestopimo na lokalne ceste. Čez slikovite hribčke in doline se pod vodstvom Micike (in Erza z Atlasom Slovenije v roki) pripeljemo na Grobničko polje (res ogromen pristanek + športno letališče + dirkališče + avtocesta + še nekaj vasi…). Erzo suvereno vodi gor v kraška pobočja v smeri smučišča Platak. Potem zavijemo na strm kolovoz, še malo in spravimo LCja v počivanje. Mega vzame ključ, saj je hote ali nehote določen za šoferja (hvala Mega !).

Nekaj korakov naprej po kolovozu je srednje simpatičen kraški travniček-start Grobnik. Veter najprej spodbudno piha gor, nekateri (predvsem Erzo) začnejo (kljub postavljanju) razmišljati o čakanju na idealne pogoje in potem jadranju do večera.

Drugi začnemo najprej občudovati lep razgled, panoramo z morjem v ozadju in potem postavljati.

Veter se malo obrne s strani, občasno ugasne in to nas splaši.

Tako Erzo precej atraktivno odleti, malo za njim še Mirko in jaz, za nami pa postavijo še ostali – razen Mance, ki se, poleg že določene žrtve-šoferja Mega, po opazovanju dogajanja tudi odpove letenju.

V zraku mirno, tako da vsi scurimo eden za drugim na neskončno ravnico pri dirkališču.

Le Uki najde nekaj dviganja in malo podaljša let.

Še preden pospravimo, sta Mega in Manca že pri nas.

Novnov kar za vse prisotne 🙂