Ko pridem nazaj gor, ga Erzo že spet drži nad sabo in poplesava sem in tja. Jaz pa se odločim za zgornji plato, za žico (da bom imel daljši let 🙂 ). Grem gor in vidim, zakaj Erza ni mikalo na zgornji travnik: mala njivica je pokrita z gnojem, ki prav domače dehti. Previdno odtacam čez, malo spucam mastne podplate v travo in se na travniku zgoraj (ki je tudi na frišno pognojen) namestim (no, padalo je samo na pol razgrnjeno, saj je veter dovolj močan, da se bo takoj razprlo).

Erzo spodaj tudi čaka na primeren trenutek.

Ko se mi zdi primerno, ga dvignem in stabiliziram (prav navdušen sem nad sabo, kako mi v tem močnem vetru uspe kontrolirati padalo…) in se obrnem. Hočem naprej, pa stojim na mestu. Potem pa prbije veter in me kar stoje, s padalom nad sabo odnese nekaj metrov nazaj. Med rikvercanjem  sedem na tla, padalo še vedno lepo nad mano in sedaj se kar po riti vozim nazaj… Potegnem eno stran, da podrem padalo, pa mi ga v trenutku zaobrne, mene obrne na trebuh in me odšlepa po trebuhu direkt čez gnoj in frišno zemljo. Usta prisebno zaprem… Končno mi le uspe zaustaviti se. Naberem padalo (sunek je tudi ponehal), obrišem gnoj z obraza,  odšetam na spodnji plato do Erza (pravi, da naj si obrišem še gnoj z brkov…) in od tod še enkrat odletim.