Zdaj naprej proti Knežaku. Erzo ima v mislih staro poseko nad Knežakom, ki jo je že nekajkrat omenjal v teh krajih.
Zavijeva med jezerci proti Baču in se ustaviva pred Obrobo in nazaj pogledava na poseko. Meni zgleda precej zarasla, ampak Erzo je odločen: greva gor.
Zaparkirava nad Knežakom in med šibjem in šavjem gor. Neprebavljivo (če bo takšno na vrhu, bova morala samo dol). Med 100m vzponom spet vse teče z mene (puhovka pa to,… da moje kondicije sploh ne omenim…).
Na vrhu trnje in malo manj šavja.
Erzo malo popuca, jaz lovim sapo. Realno ne pričakujem, da bova odletela. Erzo postavi in preveri vsak štrikec okoli vsakega trna.
Piha po hribu gor – skoraj nič, malo z levo, malo z desno tendenco. Ko se trakec malo dvigne, potegne, lepo dvigne padalo (brez šare med štrikci) in zalomasti med šavjem in laufa in … laufa in se končno odlepi s tal. Bravo !
Ko začnem razgrinjati padalo po trnastih grmičkih že pristane tik pod Obrobo.
Erzov let
Od tu pogleda gor proti meni
Jaz pa še vedno ne verjamem, da mi bo uspelo. Preveč šavja. Prav vsako vrvico dvakrat preverim in položim čez trnje in šavje. Potem se vpnem in čakam, da bo kaj pihnilo (spet se je umirilo). Vem, da imam v tem šavju na voljo samo en poskus.
Ko končno trakec malo zaplapola, potegnem … in gre gor. Čutim, da je lepo nad mano, vendar me vleče zelo v desno (piha malo s strani) in lomastim med trnjem in šavjem v desno in bremzam z levo in ga nekako usmerim naravnost in končno začutim, da malo nosi. In še bolj polaufam in me obrži nad tlemi in sem v zraku tik nad šibjem. Samo naravnost ven se odpeljem in zavriskam in že letim visoko nad poplavljenimi travniki. In pristanem pod Obrobo, le malo pred Erzovim pristankom.
Zoranov let
Ko pospravim, je že pri meni z avtom. Novnovnov!
Erzov komentar leta: Tole smo bili dolžni že par let, odkar so posekali. Poseka je skoraj neužitna, v zaraščanju, trnju. Tudi brez vetra uspeva oba odleteti…