Danes naj ne bi bilo dežja in lep JZ. Če drugega ne, upam na Kovk. Jean bi kasneje in najraje lokalno. Erzo tudi že zgodaj usklajuje s svojimi obveznostmi.

Ob 12.30 na Vrhniki poberem (še vedno) nemobilnega Erza in od zadaj čez Logatec proti Uncu. Strmca je v bazi in Vipavska tudi prekrita, zato Jean odstopi. Samo B. odpihne še zadnje upanje za Vipavsko.

Na Uncu pobereva še Mega in proti Razdrtemu. Okoli Postojne se malo trgajo oblaki in Erzo takoj predlaga nov projekt v okolici.

Na lokaciji se izkaže, da na J, JZ ni možnosti in podaljšamo na Vremščico. V meglo zarinemo že malo pred zgornjim križiščem, zato s spodnjega starta samo dol in naprej proti morju. Megla skozi Kastelec in ker smo tu tik pod bazo na levo v Črnotiče in na Marčev hrib. Tu nobenega vetra (smo pa tik pod bazo in se vidi dol, čeprav je naprej vse grdo in zabasano), kar je vetra, ga je z desne. Ko smo napol že za akcijo, z desne megle pokrijejo rob. Edino upanje je še Osp.

Najprej poskušamo pririniti do nove lokacije, pa je tudi že v megli, kot tudi Socerb, zato nazaj na uradnega. Kar piha, je poševno ali čisto z desne.

Postaviva (Mega se javi za šoferja). In res malo dahne celo gor, tako da potegne Erzo, jaz pa takoj za njim.

Malo zajadram v desno do daljnovoda, potem pa v levo čez Osapsko steno (pod katero teče iz jame zaresna reka !!) do Mišje peči in na pristanek.

Erzo jadra še nekaj minut več.

 

Še preden pospraviva, je Mega že pri nama.

Potešeni (vsaj eden ali dva…) odpeljemo proti domu.

Jean pa je kasneje vseeno šel pogledat na Strmco 🙂 …