V Senožečah ven na oglede, ki pa ne dajo nič obetavnega, zato naprej proti moji današnji glavni želji – startu nad Gračiščem. Enkrat sem že bil gor na ogledih, pa je bilo preveč vetra (JZ), predvsem pa v tistem šavju in tečnih rožah potrebuješ pomoč. In danes je Mega z mano…
Po strmem kolovozu-skoraj cesti na vrh grebena (danes celo nisem vključil reduktorja). Na vrhu ne piha skoraj nič (piha pa prav z J, JZ) in takoj najdeva najbolj primerno lokacijo. Čeprav Rooka takoj razgrneva v visoko travo in suhe rože, Mega hoče zadevo olajšati: dam mu žagico in hitro se strokovno loti motečih objektov. Kar nekaj vej in večjih grmov odstrani levo in desno in takoj štart izgleda bolj obetaven.
Pred skalnato strmino sta sicer le dva dobra koraka in pripravljen sem, da bom prekinjal (in mi bo Mega ponovno postavljal), dokler ne bo veter pravšnji za odlet (upava, da bo še malo pojačal).
Potegnem prvič, pa gre padalo lepo gor in ga takoj začutim in ko stopim korak naprej me že drži in sem v zraku (Mega me kasneje pohvali, da je bil start popoln…). In kar ne morem verjeti, da je iz prve ratalo (tako je, če strokovnjak / uradna oseba pripravi zadevo…).
Zapeljem se levo ob pobočju in celo malo drži, tako da se zapeljem vse do vasi Smokvice. Še čez cesto bi šlo, če ne bi bilo drotov počez, tako pa raje zavijem nazaj in pristanem na travniku pred cesto.
Zoranov let
Čisto zaresen start in novnovnov. Z nabranim padalom počakam Mega.