Napovedano je slabo vreme, Zoran je v bolnišnici (japaja), zato je potrebna hitra organizacija za zgoden odhod, tako se že ob 10h dobimo na Vrhniki, se po kratki koordinaciji zapeljemo na Kalce, kjer se združimo z Deluxatom in Megatom in po lepi in prijetni vožnji (z Manco) pripeljemo na Kovk.

Na startu smo sami (zraven Deluxata in Megata še Manca, Erzo, Uroš in jaz), gledamo čudno megličasto dolino, kao inverzijo… na štartu skoraj nič ne piha, zato pač rečemo, da se bomo pometali dol, pol pa naprej (dokler nas dež ne ustavi). Mega in Delux se javita za šoferje, ostali pa v zrak. Manca skoraj pocuri, Uroš tudi skoraj za njo, vendar malo zunaj najde steber, Erzo odleti za njim v steber, potem pa še jaz. Na koncu se vsi lepo poberemo, eni odletimo proti Čavnu in nazaj, eni pol malo nad dolino, drugi proti Nanosu (eni bolj uspešno, drugi malo manj). Vmes se tudi Delux in Mega odločita, da je zgleda dovolj v redu (če se je še Manci in Mateji uspelo pobrat), in startata… Deluxu je uspelo potegniti do sikspeka v Mercatorju (Ajdovščina), Megatu pa do toplendanja pod štartom. Erzo se kot ponavadi zadnji preda, tako da se v vmesnem času do njegovega pristanka konkretno zmanjša vsebina sikspeka, poveča pa vsebina karfijolastih oblakov, ki rinejo od S proti Kovku. Tako je žal Manca ob ponovno letenje (ne vem točno, ali je bolj krivo posedanje ob pivu ali bližajoča nevihta), zato pa ima dodatno ugodnost, da lahko gre pobirat Erzota na Razdrto.

Potem pa vsi na pico h Krištofu v Logatec. In eni še malo naprej na piknik k Deluxu. Na Zeliščni piknik :).

Toliko o res prijetnem letenju na zadnji sončen dan pred poslabšanjem vremena.

že včeraj razmišljam o RG. A zjutraj ni pravega interesa – nabijajo, da Vremšca, ki mi ne potegne. Sam se vsedem v avto in preko Podpeči proti Škofljici –  lokalen rally, da od 9:00 štartam in ob 9:42 ujamem vlak za Smuk. Sem 10 minut prehiter, ko me pokliče Tnt, da pa mogoče res Ravna gora. In sva ob 12:00 v Cvetlinu, kjer gre gor z nama Žigo, ki nama spusti avto. Hvala. Zgoraj čakamo prihod baz bližje štartu. Navijemo še v baze, ki jih potem naprej v ravnino ni več, za povrh krenem po svoje in to je to.

Vsaj štop mi gre, ko že letet ne znam, kar s travnika in naslednji do Spuhlje v 1. minuti. Potem je pa zgodba zase A. Turk in druženje z njim po službi na pijači brez konca, da si urediva s Tomažem drug prevoz po avto v Cvetlin, kjer 19:15. Tomaž tu prvič in sploh, odkrije svoje domače kraje iz te perspektive in je tako navdušen, da se odloči ostati NA Ptuju, jaz pa mu avto zapeljem na železniško postajo v Ljubljano. Ključi pa veste kje so.

Erzo, Mega in Urednik gredo z vlakom ob 9.50 na Lisco (urejeni lokalni transferji do starta, predvideno pa je itak, da bodo odleteli kar domov 🙂 ), zame je to prezgodaj (pa tudi malo dvomim, da bi priletel kaj bliže Ljubljani 🙂 ), tako, da se z Damjanomo odločiva za tradicionalnega Ambrota. Damjan je za okoli 14h, potem se nama pa bo pridružila še Mateja (danes obvezno testira padala).

Pod Ambrotom ni žive duše, v zraku ni žive padalske duše (samo dve zmajarski duši), žičnica ne obratuje, tako da se po krajšem modrovanju odpeljeva z mojim gor. Rampa odprta, cesta suha do vrha in ko stopiva ven, kar nažiga JZ. Ker je proti Zvohu in naprej proti Grintavcu precej črnih oblakov in čisto zabasano, se obrneva v drugo stran (kamor bova letela) in tu je kar sprejemljivo: na modrem nebu kumuluski, ki šibajo od JZ. Ker je zelo močna svetloba, opažam pri gledanju naokoli, da je res nekaj narobe z mojimi očmi, kar se mi dozdeva zadnjih nekaj dni (mislim z levim, z desnim, kjer sem nazadnje videl polno sliko pred 27 leti, je vse enako). Najprej hočeva postaviti spodaj na pobočju, pa naenkrat obrne na čisti Z s strani po pobočju.. Odneseva malo viče na platojček in postaviva – in spet pihne po pobočju gor. Ker si ne namerava premisliti, odneseva spet dol.

Damjan v kar močnem vetru dvigne hrbtno in lepo odleti, jaz pa takoj za njim, vendar mi ga močnejši sunek sfedla in popolnoma zamota. Damjana dvigne po liftu gor in ga kar dviguje in dviguje in po radiu javi, da bo šel raje kar ven, ker je močno in razrukano. Medtem, ko razmotavam padalo, si maham z rokami pred očmi in ugotavljam, da mi res manjkajo kosi panorame na levem oču in da je definitivno nekaj bolj narobe, kot sem si mislil… Ko pride Damjan nad Grajca (skoraj v isti višini), javi, da je tu bolj mirno in da bo ostal kar tam. Jaz končno namestim padalo in ko hočem potegniti, ugotovim, da zdaj ni več skoraj nobenega vetra. Končno le pihne malo močneje, da hrbtno potegnem in odletim.

Vendar me ne dviguje, kot prej Damjana, ampak kar konkretno tonem (je pa res čudno: kar neke luknje, ko kar padem dol, gor pa samo na trenutke). Zavijem nad Zg.poseko in tu mi prvič konkretno zagrabi. Naslednje pol ure se borim okoli starta in čeprav naberem nazaj do 1700, je treba kar delati v majhnih mehurčkih in ozkih in močnih dviganjih in sploh ni užitek… Damjan javi, da je pristal, jaz pa se počasi odpeljem proti Grajcu (mogoče bo bolje…) in do tja pošteno zgubim višino. Ko že pridem pod Grajca, spet najdem močno dviganje ob JZ pobočju in naberem do 1200. Damjan javi, da gre gor na Ambrožarja peljat zmajarja, pa da bo še enkrat odletel. Ko ga čakam, še enkrat zgubim vso pridobljeno višino, pa spet naberem, ravno ko Damjan starta. Je zelo nizko nad travniki in se mi zdi, da bo težko prišel čez. Medtem, ko leze proti sprednjem robu, tudi mene naenkrat splakne dol in pred Grajcem sva skoraj skupaj. Od tu pa samo še v nekaj zavojih na tla, kjer se zbirajo množice (predvsem Sandijevih in IFly-jevih tečajnikov).

Zoranov let

Ko pospravljava, pride Mateja, ki dobi takoj prevoz gor (punce !! 🙂 ). Midva pa počasi gor po moj avto in k Tonaču čakat Matejo. Oba ugotavljava, da je bilo danes res čudno (meni se celo zdi najbolj čudno, odkar letam tu okoli…).

Ko Mateja končno pride, pove, da je bilo lepo in še kar mirno in da je super zadovoljna s testiranim padalom, ampak, da vseeno pričakuje od svojega bodočega padala še nekaj več 🙂

9:50 vlak Ljubljana Polje, 11:04 Breg spodej, da 11:20 na štartu – drugod baze, tu jih noče bit – in nekej Z, da ne veš kam bi se postavu – se ne znajdem  (naliscimoraitdirektvbazopress)

po scurenju najprej vjagam šolski prevoz, do Sel, od kjer me noče – ne more zategnit do vrha niti proti plačilu in potem ustavljam vse, ki se pripeljejo. Dol ali gor, nima veze. Vsakemu je mal nerodno, saj mora najt izgovor da ne – tudi proti plačilu. In potem se dol pripelje nek Vrhovšek ves odločen, da padalcev pa že ne mara, ker mu nikoli ne dajo za rundo, vsak zase pa ga je klical na Lisco za smer vetra (nekoč) in ko omenim plačilo, pravi da bo runda ok. Hitro kliče nekega kolega na Lisco, da bo padla runda. Gor za šankom plačam, dva pira , in se opravičim ker da me kliče nebo. Kot v prvo spet skoraj scurim in se odvlečem čez Združene kozjanske emirate. Pod bazo ne gre gor, raje na plavini. — 500 m od pristanka pred hišo odkrijem avto Rdečega križa, ki pomaga tudi meni. Kar pet (trije zadaj plus moj ruzak) se najprej odpeljemo proti Imenu, ker pa je prehod zaprt, na mojo srečo proti Rogatcu, kjer šoferju hvaležno stisnem 10 jevrov in peš prestopim mejo, ki jo čez dve leti ne bo več!

Sreča, da pridem v Rogatec, se izdatno pokaže, ko izvem, da je šel Mega po scurenju v bližini, letet še sem. Končno mi kapne, da bi šel lahko tudi jaz. Sajko in Tine sta moja sponzorja do štarta. V zraku se domislim, da bi lahko letel proti železnici, ki me bo odpeljala domov.

Ko mi Kostanjevec in Emeršič v Poljčane, v zadnjih treh minutah pred odhodom vlaka, iz Rogaške dostavita še Megata je moja logistika za domov rešena, saj bi bil sicer še zdajle tam. Mega namreč. Vlak 19:50-22:00, da pol ure kasneje (Megatov avto) doma.

Z Maretom se že zjutraj slišiva in odločiva za hodalno-letalno akcijo (=turno letenje=hoja na hrib in let) Zaplata ali Potoška (J od Ljubljane bo že močnejši JZ, ki bo čez dan samo še jačal). Takoj, ko me Mare pobere pred blokom, že začnem navijati za kakšno novo varinato, kot npr. Polhograjska Grmada (tam je tud štart na zahod…), ampak Mare se ne da, in šiba v Preddvor (“tam bova vsaj (skoraj) ziher letela…”).

Na ovinku pri penzionističnem gradu pustiva avto. Mare potrpežljivo hodi ob meni do vršnega travnika, kjer odbrzi naprej (“da se bom preoblekel in postavil padalo…”). Slaba 1,5 ure hoje. Na štartu piha rahlo gor in hitro postaviva v lepem sončku in oblakih, ki šibajo čez naju (občasno bolj temni, občasno lepe kremšnite). Mare dvigne padalo in odleti prvi in ga takoj dvigne nad start, meni pa ga v prvo podre na stran in ga šele v drugo – hrbtno, zadovoljivo dvignem in odletim.

Najprej malo potonem (kar sem pričakoval, saj sem z N4), potem pa najdem krasno dviganje, ki me z 2,8 precej razburkano dvigne 100m nad start (na 1300). Tu se neha in padem ven, malo potonem in spet najdem dviganje še enkrat malo bolj zunaj, je kar precej živahno (vsaj pod mojim 23m2 Nuptsejem imam tak občutek), potem pa odreže in tonem samo še dol (tudi s 4,2). Poskusim se nasloniti na Kozjek, pa nič ne dela, ali pa sem že prenizek in samo še zapeljem na pristanek pri jezeru.

 
 

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane še Mare (ki je lepo nabral in peljal že nad Kališčem), ki potrdi, da je bilo tudi zanj živahno, preveč za nadaljevanje proti Storžiču. Pri hotelu počakam, da gre Mare po avto in pride nazaj, ravno, ko uspe kelnerca priti po naročilo. Medtem kliče Damjan iz službe (očitno je že nazaj s svoje 700km kolesarske avanture na Korziko), ki bi tudi malo letel. Malo pomodrujeva in popijeva in proti LJU.

Mare me odda Damjanu ob avtocesti pri pokopališču na Šmartnem. Tudi Damjan je za Polhograjsko Grmado in že šibava proti Polhovemu Gradcu.

Pri kmečkem turizmu Mežnar pod cerkvico Sv.Uršule pustiva avto in (jaz počasi) gor na greben in do Z starta. Naslednjo debelo uro ali še več modrujeva in opazujeva veter, ki nabija v sunkih. Tudi vse postaje po Sloveniji že javljajo, da je močno, Erzo se vmes informira, kako in kaj se dogaja in tudi potrdi, da res močno piha, ko se končno le predava in odpraviva dol. Ker je ura že proti 17, imam zadosti za danes in Damjan me dostavi do doma. Sam še razmišlja, da bi z Matejo vendarle šla na Strmco, če bo Mega javil, da ni premočno.

Vmes Erzo javi, da gre na Vremščico (“Ščuka pravi, da mogoče pa bo…”) in kasneje se izkaže, da je res bilo (4 taktični štarti spodnji-zgornji-zgornji-spodnji, za nabiranje kilometrine…).