Vreme oblačno, napovedan J in JZ, nobenih dobrih obetov. Torej danes projekti. Prvi pokliče Erzo, v upanju, da ne bom kaj predlagal, ampak se je zmotil. Predlagam v okolico Kozine in takoj je zakurjen.

Ko pridem po njega na Vrhniko, je zmenjeno, da greva naprej z mojo gajbico-modusom. Ves je prizadet zaradi nenehnega omenjanja zlizanih gum njegovega avtobusa in zahteva, da se v zgodovino zapišejo dejstva: da se vozimo v glavnem z njegovim avtobusom (ali Megovim puntičem) zadnje čase predvsem zato, ker sem svojega LCja zvrnil in zdaj že mesece čakamo na novega (najbrž je hotel s tem namigniti, da je tudi to vzrok zlizanosti… je pa meni sedaj jasno, zakaj so bile gume na LCju tudi dokaj zlizane, predno sem ga obrnil 🙂 ). V modusu je komaj kaj prostora za dihati, saj je notri stlačenih 6 padal in dva psihiča. Skozi dve plohi se prebijeva do Kozine, kjer je vse temačno, a suho (mislim po cestah, po pobočjih se namreč pri +7 cedi sneg…) in odvijeva proti Materiji.

Erzo na tablici spremlja okoliške griče. Geografske podatke primerjava z dejstvi v naravi, ki v glavnem kažejo, da so zemljevidske goličave v naravi poraščene s šavjem, smrečjem ali pa že kar gozdom. Voziva se skozi večje in manjše Brkinske vasice, mestoma ustaviva in preverjava veter in možnosti letenja.

Končno najdeva nekaj uporabnega na pobočju Lukovice pri Orehku, greva v dolino proti Slivju pogledati možne pristanke, pa se nama zdi, da bo šlo in greva spet naokoli nazaj gor. Parkirava in z robo odgaziva proti predvideni lokaciji, do koder se 10 m nad udobno cesto (kar zveva pri povratku 🙁 ) plaziva skozi trnje in grmovje. Končno sva na prostranem, pa žal zelo položnem travniku, kjer piha zelo z desne in toliko močno, da nisva preveč optimistična. Potencialni pristanki so tudi zelo daleč. Mencava in modrujeva in na srečo začne kapljati, tako da olajšano ugotoviva, da danes tu ne bo nič.

Še v sosednjo dolino do Hotične in gor dokler gre z avtom, potem pa peš skoraj do Sv.Panteleja, kjer ugotoviva da na položnih travnikih piha res idealno močno, žal pa ni primernega pristanka,  za varen start.

Še v naslednjo dolino Odolino, kjer smo že nekajkrat s Sv.Križa opazovali potencialen pristanek za let od tam, ko bi pihal primeren JV. Pristanek je čudovit, samo razdalja se nama zdi velika.

Ker se že mrači, sva za danes zaključila in odšibava proti domu, kjer bova uskladila ugotovitve s terena s teorijo, finesami, višinami in razdaljami na zemljevidih in potem … 🙂

Stik s padalom sva imela (vsak vsaj s tremi 🙂 ), tako da Erzo lahko mirno zabeleži v svoje bukve S0 :-).

Kar ne morem verjeti, ko prvi zjutraj pokliče Mega. Dopoldan je še rahlo megličast, ampak obeta se sončen in JZ vetroven dan. Mega bi kar šel (ob 11.30) na Kovk ali Lijak, skratka letet. Dogovori se še z Erzom in ob 12h sva z Erzom že na poti na Unc, tam pa Mega prestopi k nama, saj gremo na Lijak (dokončna odločitev) in avtobus z skrajno zlizanimi gumami to zmore (na Kovk bi sicer šli z Megovim Puntom, ki spleza na Kovk brez problema…).

Na pristanku Erzo naheca že odletenega padalca za šoferja (po Erzovem kasnejšem navodilu bo avto dostavil kar do Anje – samozavestno 🙂 ) in gasa gor. Na startu kar nekaj padalcev, ki se v precej močnem vetru liftajo gor v luft.

Hitro postavimo in Erzo in Mega kar startata drug čez drugega, meni pa veter kar nekajkrat sfedla padalo po tleh. Vendar ga vedno postavim v zidek popolnoma sam, brez pomoči kogarkoli in ko končno potegnem, lepo hrbtno startam (še vedno močan veter) in me liftne skoraj naravnost gor.

Levo ob pobočju in gre kar gor in gor in gor. Ko naberem na 1100 (le nekajkrat zavrtim), se odpeljem proti Zmajarski in to kar precej zunaj. Na Zmajarski sem na 1300 in nadaljujem proti Čavnu, kjer me kar dvigne do 1500 (vmes seveda tudi zgubljam z -3 – gore dole, precej živahno). Odpeljem se naravnost v smeri Podrte in močen J (na Kovku so bili prejle sunki 10) me zanaša notri, tako da priklopim Hubelj, tu pa me spet dvigne gor nad greben na 1200. Na tej višini je čutiti res močan J in na gasu sem obrnjen direktno ven proti Ajdovščini (naprej gre 10km), da me bočno nosi proti Vipavi. Odpeljem v smeri Gradiške ture, nad Plaz pridem na 900m, tu pa me zagrabi in spet lepo dvigne nad greben. Naprej gre počasi, sem precej zunaj pred grebenom in brez truda vzdržujem višino. Mimo Šentviške, lovska je daleč spodaj, tudi Hieronim je spodaj, hitrost se povečuje (40-45) in proti koncu Nanosa lepo dviguje. Ves čas razmišljam, ali naj obrnem ali ne, pa sem na tiho pri sebi odločen, da se odpeljem naprej proti Postojni, pa kamor pridem, pridem. Pri anteni me še zadnjič lepo dvigne nad 1400, in brez razmišljanja nadaljujem čez glavo. Usmerim se malo v smeri J (v smeri Vremščice), pa se komaj pomikam v to smer (čeprav kar drži in občasno celo piskne za gor), dejansko pa drsim bočno proti Postojni. Vzdržujem to smer in se najprej vozim nad avtocesto. Naenkrat me začne močno požirati in čeprav sem bil prej prepričan, da bom prišel zelo blizu Postojne, se moram pripraviti na pristanek (izberem travnik ob stari cesti) pri vasi Dilce pred Hraščami. Seveda pa so tla na tej strani Nanosa skoraj 500m bliže kot na oni (540m.n.v. na Postojnskem, na Vipavskem pa manj kot 100m.n.v). Ves del od Nanosa do sem je bilo čutiti res močan veter (hitrosti ne preveč z vetrom tudi do 45), v pristajalnem delu pa je sploh živahno. Na momente me rikverca in gunca sem in tja, tako da se spustim na tla z zelo razklimanim liftom.

Zoranov let

Ko podrem padalo, ga moram še pet minut loviti in krotiti, da mi ga ne iztrga iz rok, dokler ga le toliko ne naberem skupaj, da se lahko umaknem za grmovje in ga tam v miru zložim. Potem pa do Bolk bara, kjer naslednji dve uri čakam na toplem, da sestopita z neba tudi Mega in Erzo

Erzov let

in prideta po mene. Super je blo 🙂 !!