Zjutraj na videz lepo vreme, vendar kamere pokažejo drugače. Primorska v megli in nizki oblačnosti (Slivnica JV, Kovk SV (?) ), Gorenjska pa najprej v soncu, potem pa v visoki oblačnosti, skozi katero občasno, pa vedno redkeje, posije sonce. Mirko si je vzel dopust in že zgodaj dopoldne sprašuje kam, meni se tudi zdi, da je treba čim prej izkoristiti, kar se da, ker prihaja poslabšanje.

Erzu danes ni treba (računa na neko fešto), Mega mogoče kasneje.

Odločam se za Krvavec, kjer piha na Ambrotovi postaji rahel JZ, kar nekako ustreza generalni napovedi (ki kaže J, ki z višino močno narašča in vse bo čez dan še jačalo…). Na vrhu Krvavca javlja elektronika sicer V 8/15 km, vendar pokličem Simeona (ki je včeraj napovedoval obisk teh predelov), ki pove, da je na Zvohu “idealno” saj že piha Z (“no, mogoče že malo SZ…”).

Z Miretom se dobiva na pristanku ob 12h, kjer je vse mirno. Ker Ambro že javlja zmeren Z (?!), na vrhu pa močnejši SZ (18/30 km), se odločiva za Zgornjo poseko. Za Grajcem piha rahlo z Z smeri, na Ambrožarju popolnoma z desne (Z) cca 3m, na poseki mirno z občasnim pihljanjem po eni ali drugi strani gor (rotorčki).

Obema ni preveč všeč (že dolgo nisva bila tukaj gor; včasih sploh ne bi niti za trenutek pomišljali, tako smo imeli ta Ambrož natreniran…), saj pričakujeva Z takoj iz poseke. Mire postavi pred mano in v trenutku rahlega pihanja gor potegne in odleti. Pri izhodu nič posebnega, izgine v desno.

Potegnem še jaz (tangice +cota za to sneg-plundra kombinacijo) in odletim. Zunaj gre sicer dol, vendar počasi in čutiti je vedno močneje veter z desne. Poskušam v smeri Adergaza, pa me skoraj zaustavi, potem pa bočno nad Grajca, kjer celo malo piskne in občasno močneje zruka. Pričakujem, da bo držalo na Z robu Grajca, pa je samo precej razrukano, brez dviganja, tako da se odpeljem ven nad pristanek, kjer počasi v močnem Z pristanem ob Mirku, ki je že pospravil. Tik nad tlemi veter čisto pojenja.

Zoranov let

Greva gor po moj avto in razmišljava, kako izkoristiti preostanek dopustniškega dneva. Še enkrat tu, ali celo na Krvavec (kjer očitno res piha že močan SZ, ki se kaže že za Grajcem), naju ne mika.

Ker je dneva še debelo uro (čeprav je oblačno in kar nekam temno in tmurno), predlagam, da greva še na Koreno pogledat. Povabim še Erza, ki pa je (baje) že rahlo alkoholiziran in raje ne bi.

Odpeljeva Mirkov avto do športne dvorane (ves čas je v dvomih, da najbrž sploh ne bova odletela, sploh pa ne priletela do tja…) in z mojim gasa na vrh.

Na startu piha idealno (spet lepo gor 2-3m, po smeri pa rahlo z desne). Mire je bil že večkrat tu (itak, ker je to njegovo rojstno področje), s tremi resnimi letalnimi obiski, ki pa niso bili realizirani (2x tudi Erzu premočno…). Sploh ne razmišljam in takoj postaviva.

Potegnem prvi in gre na mestu gor in lepo odhodim v zrak. Najprej malo v levo smer, da se zagotovo izognem Brezovcu, potem pa vidim, da me lepo drži in se odpeljem direkt čez njega in čez ves Horjul proti športni dvorani. Že hočem pristajati, pa se zavem, da je spodaj Miretov avto in da mi res ni treba, saj imam še nekaj višine. In vlečem naprej vse do potoka Šujica, kjer obrnem in pristanem v plundri.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, vidim Mireta pristajati pri športni dvorani. Ko je roba pospravljena, čakam in čakam, pa nič. Na srečo pogledam telefon, ki je spet zaštekal, in ko se pobere, vidim, da je Mire kar nekajkrat klical. Ko se končno slišiva, pove, da je že hotel klicati 112, ker mene ni nikjer…

Pride po mene in se zapeljeva gor. Malo mi razkaže svoje domače kraje, potencialne starte in že odleten Koreno sever (Erzo), potem pa do mojega avta in na kmečki turizem njegovega soseda in mladostnega tovariša, kjer se en pir (radler), spremeni v martinčkanje ob topli peči in nažiranje domačih specialitet (klobasa, špeh …) do pozno v večer… Super izkoriščen dopust…

Dva letos nova in en novnov :-).

Zvečer je po dolgem času na OLC tudi Borisov  let

Borisov comeback