Danes podobno kot včeraj, le da je SV malo šibkejši. Na Gorenjskem še hujši pokrov, tako da je jasno: Primorska. Čaven. Mega lahko gre že zgodaj in mora v bistvu čakati naju z Erzom.

Ob 12.00 Erzo k meni v LCja, ob 12.17 midva oba k Megu in potem polagamo po ovinkih stare ceste do Postojne in po AC do Lokavca, kjer smo hkrati s Samom. Počakamo še nekaj potnikov (Istok, Zadravec,… – Erzo je naredil ogromno zbiralno akcijo 🙂 ), vstopita še Aljaž in Urban, ki sta ravno pristala po prvem delu šihta s Čavna in gasa gor.

Čez dobre pol ure smo na startu, kjer danes ni podobnosti z včeraj (razen sončka in modrega neba): piha strogo z leve, močno in v sunkih. Valiča postavita in kot balerini z dvignjenim padalom izvajata piruete po startu sem in tja, startujeta, toplandata in jadrata okoli nas. Erzo prvi za njima potegne poševno po pobočju in tudi elegantno odleti, ostali naprej pa imajo vsi manjše ali večje težave.

Največje jaz. Mega in Samo mi pomagata po svojih močeh, mi prenašata padalo sem in tja in rešujeta vrvice s korenin in kamenje vsakokrat, ko mi ga podre nazaj. Naredim n poskusov hrbtnega starta, se kotalim po tleh, ker se spotaknem na vsaki krtini in se sploh počutim kot popoln začetnik, kot da prvič dvigujem padalo. Na koncu pristane še Valič in se pridruži z nasveti in pomočjo. Ko že skoraj hočem pospraviti, mi ga le uspe dvigniti tako, da ga stabiliziram nad seboj in se obrnem (ne da bi se spotaknil 🙂 ) in končno odletim. Ostali so se ta čas že naveličali jadranja ob pobočju (mogoče ja pa tudi malo popustil veter) in bolj ali manj izgubljajo višino. V sedežu se počutim skrajno neudobno, ker sem se očitno nekako čudno pripel, tako da mi gurtna zateguje levo nogo in hkrati skoraj popolnoma blokira gas… Dovolj imam vsega in se hočem odpeljati samo še na pristanek. Vendar to draja dosti dlje, kot sem pričakoval. Usmerim se proti Lokavcu, pa gre občasno naprej samo še 10-11 (ko obrnem z vetrom pa 60), pa še gasa ne morem pritisniti. Niže kot sem, bolj ratuje živahno. Najprej hočem pristati na majhnem fuzbalu v Lokavcu zraven parkinga, pa ugotovim, da bo bolje, da izberem čim večji travnik malo pod vasjo.

Zoranov let

Erzo in kompanija se odpeljejo proti Lijaku in pristanejo v Vitovljah.

Erzov let

Malo za mano se mi pridruži še en kompanjon s starta. Ko pospraviva, pride Samo, ki naju odpelje do parkinga v vasi, potem pa jaz do Mega, ki je pristal na bližnjem travniku po debeli uri lebdenja v višavah, kjer ga je zadrževala očitna interferenca burje in Z, ki sta se zlila ravno  tukaj.

Še slikce od Zadravca: /olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&gtype=1&ww=0&site=&club=#si&flights&1337153&fphotos

Danes se v jato prijavi po dolgem času tudi Boris. Vseeno kam, da bomo le lepo leteli. Erza najprej Ščuka pali za Čaven, pa Erzo ni preveč odločen. Tudi mene preveč ne vleče, saj je na Kovku 8,5/13 burje. Sem bolj za kaj sigurnega – Krvavec. Tudi Erzo je za Krvavec in ko že skoraj startamo proti sicer ugodnemu vetru (0/1,2 SV na vrhu in 4/5,8 JZ na Ambrotu), na hitro pogledam še kamere in groza – pokrov med cca 1000-1200, močna inverzija s kristalnim nebom zgoraj, pa previsoko, da bi pristajali na Štefanji…

Takoj potrdimo Čaven, naročimo Božiča in Vrhnika (Erzo) / Logatec (Boris) / Col / Ajdovščina / Lokavec (parking). Na Kovku 8/11 SV in tudi na parkingu rahlo piha – smo že skoraj pred predajo… Mega danes ni mogel, Ščuka se je že odločil za Lijak…

Samo pride s kombijem in spodbudi, da gremo vseeno pogledat na start. Na startu pa presenečenje: krasen sonček in skoraj nulca (mogoče 1 m V). Takoj postavimo in drug za drugim odletimo: Boris, Erzo in jaz (Samo pa foto dokumentira starte 🙂  https://plus.google.com/photos/110246624960387637487/albums/5956234336147758161?banner=pwa ).

Po startu zavijem čez planoto v desno ob Čavnu za Erzom in Borisom. Sprva rahlo curim, potem pa mi nežno zapiska in začnem nabirati. Lepo vzdržujem višino in sem kmalu pri Erzu in Borisu, ki vrtita in nabirata za Kucljem pod vrhom Čavna. Boris nabere precej nad greben in se vrže čez proti Zmajarski, Erzo pa se ustavi in vrti in začne nabirati minute. Sam malo naberem, potem pa zapeljem okoli roba, kjer se pojavi kar nekaj padalcev, ki so prileteli z Lijaka, so pa precej niže. Boris vozi naprej, občasno zavrti in lepo nabere, jaz za njim nekaj nižje in tudi občasno zavrtim in dosti manj naberem. Tako se pripeljeva do Lijaka. Boris tu spet lepo nabere in se odpelje naprej na Danijela, spet nabere in nadaljuje proti Novi Gorici, kjer pristane na travniku v mestu.

Boris v Novo Gorico

Jaz tudi potegnem do Danijela, potem pa obrnem in pristanem pri Igyju.

Zoranov let

Ko se že dela mrak, pristane kot zadnji še Erzo (in Ščuka pred njim),

Erzo zadnji na Lijaku

Boris prištopa iz Gorice, potem pa se vsi naložimo k Samu, ki nas dostavi v Lokavec.

Danes pa ni kaj dosti za povedati. Vreme krasno, na Primorskem piha burja in z višino vedno močnejši S čez vso Slo. Inverzija na 1500. Krvavec se čez dopoldan popolnoma umiri iz močnega S na V (1,2/2,5), spodaj OK (JZ na Ambrotu 4/6,5), Krim javlja 8,5/11-13,5.  Torej Krvavec ali Zavrh.

Erzotu je Krvavec seveda predaleč, Krim pa tudi ne spodbuja preveč proti Zavrhu. Pa se vseeno odločiva  pogledat na Zavrh. Mega ne more, Nevidni pa je itak vabil v Sifon 🙂 že prej (pa Erza to pot ni premamil).

14.00 Škorpijon v sluzasti senci. Na startu sonček, piha nula koma Jozef. Postaviva za naprej, Erzo bolj zadaj, jaz na robu. Erzo odlaufa in odleti, ko jaz še postavljam.

Potegnem naprej in stopim tisti korak naprej in čakam, da pride nad mene, naslonjen v prepad in ko pride rahlo zabremzam in stopim v zrak. In začnem curiti v smeri Škorpijona. Erzo mi je izginil iz vidnega polja (kar ni nič čudnega… ), tako da pristanem sam samcat v sluzu sence, na travniku ki že dolgo ni videl sonca.

Zoranova curaža

Ko pospravljam, se Erzo končno javi izpod hriba pri progi čez dolino (seveda je na sončku),

Erzov let

hkrati pa prideta še Emil in Redstar, ki ju moja curaža in depresivno okolje popolnoma odvrneta od poti gor. Malo modrujeta (skoraj že prepričam Emila, da na poti domov čez Zavrh odpelje Erza po avto), potem pa se odločita pogledat Koreno, ki je vsaj na sončku. Po Erza in gor do avta in razlaz…

Zjutraj prva pokliče Manca, ki je spet v starih tirnicah: ob 13h je frej. Kam bomo šli ? Mogoče Strmca ali Kovk? Še predno pregledam vremensko vetrovno slikovno gradivo, me prehiti Erzo z info, da bo najbolje na Vremščico, ker višje bo močno, S in V Slo pa itak (je že javil Ščuka…). OK, pa Vremščica. Slike povsod kažejo megličasto bledičaste tone, tako da nimam neke posebne želje kamorkoli drugam. Manca je za, Mega tudi in ob 14.30 je zbor na Vrhniki.

Enoprostorc (bivši avtobus 🙂 ) požre km do Unca, kjer se priloži Mega in do Divače, kjer na letališču naložimo še Petra. Gasa gor na spodnji start, ki je že rahlo temen in megličast in sluzast in predvsem mrzel. Piha primerno močno. Peter in Mega bi šla najprej raje na zgornji start, ampak ker LC danes počiva, bi bilo treba peš (7 min po mnenju Molčečega). To se seveda nobenemu ne da (pa saj Zoran ne more s tem težkim rukzakom peš gor…). pa začnemo postavljati.

Ščuka v luft, Zoran v luft, Erzo v luft. Potem pa še Manca in nazadnje Mega.

Drajsam levo in desno in samo tonem tik nad krošnjami. Peter je nad mano (ne vem, ali kaj nabere, predvsem pa tone dosti počasneje). Enako Erzo. Potem pa nimam več časa gledati drugih, ker pazim, da ne pojaham kakšne krošnje. Še malo upam in potem stopim na tla Na piki, ker sem prenizko, da bi odvil kamorkoli drugam.

Zoranov let

Erzo, Peter in Manca me preletijo do letališča.

Erzov let

Mega toplanda po nekaj minutah (dokler je še nad startom 🙂 ).

Ko pospravim, me čez nekaj minut pobere Mega na poti dol in do letališča, kjer se poslovimo s Petrom.

Ker je še zgodaj (15.30 – mrak še ni padel na zemljo…), nabijam, da gremo še na Strmco. Najprej me ne jemljejo resno, ampak svetloba (resda šibka), predvsem pa podatki s postaj, so dovolj velik argument, da Erzo v Postojni odvije zadaj na Strmco.

Že skoraj v mraku ugotovimo, da na startu piha malo preveč -… “me je kar vse minilo” (Erzo), jaz začnem poslušati in gledati:  “drevesa šumijo in klobasa je napeto vodoravna” (Zoran), Mega teče po robu gor “kar v redu je, se bo dalo…mogoče je malo pozno, pa bo treba samo naprej tiščat, pa nerodno je, če te v mraku še gor v bazo liftne, pa ne morš dol…”, pa smo zmenjeni in spet nazaj v toplem enoprostorcu.

Mega skipamo na Uncu, ostali pa se razložimo malo kasneje na Vrhniki…