Zjutraj Erzo že kliče na bojni posvet, ker ga priganjajo (menda Uki, ki na koncu sploh ni interesent…). Soglasno je danes Gorenjska in baje že včeraj določen Sv.Peter (ki je včeraj res bil super…). Določiva uro 11. Na Britofu. Vmes se prijavita Mirko in Emil. Ko že vozim na zborno mesto, se oglasi še Mateja (ki danes ne more). Ko jo seznanim s situacijo, takoj nažene svojega Luka po opremo in na zborno mesto in ne moreš verjet: dotični zamudi samo 5 min 🙂 .

Med čakanjem se priglasi iz LJU še Luka Slak, ki kar sam s svojim avtom odšiba obljubljenemu cilju naproti. Vseh 5 se stlačimo v LCja in gasa proti Begunjam.

Že pred Tržičem se Erzo uskladi z Gorenjci o spremembi cilja: Dobrča (ker na Petru ne bo nič…). Ko odvijemo v Tržič, ugotovimo, da je Slak že skoraj v Begunjah (?!). Usmerimo ga nazaj (njemu mala malca…) in se skoraj hkrati dobimo na pumpi v Tržiču. Po Dobrški cesti do Brezij, kjer počakamo še avto Klemna Dacarja in Petra Kocjana (edina ostala Gorenjca od prvotne množice, ki naj bi zasula Sv.Petra…).

Po cesti gor, pa ne do starta (kot sem se hvalil, da bo 🙂 ), ampak do kamiona, ki je nalagal hlode in zablokiral promet, brez najmanjšega namena, da bi se danes umaknil (kje je Mega, da bi uredil zadevo 🙂 ). Pametnejši popustimo in parkiramo oba avta ob cesti in pešaka gor (pozabim telefon v avtu – sem si obljubil, da brez njega in postaje nikoli več na start – pa me reši Luka P… hvala Luka 🙂 ).

Na startu piha skoraj nič (0/1). Malo modrujemo, Erzo raztegne, potem še Luka S, še malo modrujemo in čakamo, da bi pihnilo. Potem se Dacar in Kocjan odločita za zgornji start (Brezar), kjer bo super pihalo in speljeta še LukaP in Emila. Mirko ostane z nami in kot prvi potegne in lepo odpelje ven, malo desno in brez najmanjšega dviganja nazaj. Pristane na uradnem pristanku pod Lešami.

Mirkov let

Potem potegnem jaz in takoj desno in vlečem ob vsem pobočju Dobrče do Begunj. Za uradni pristanek pod Petrom sem prenizek, zato pristanem za bolnico in poklepetam s prijaznim domačinom (tudi malo letel in plezal v svojih mlajših letih).

Zoranov let

Ko napol pospravim, pristane LukaS, ki je imel dovolj višine za do Poljč, vendar je obrnil nazaj in solidarno pristal pri meni.

Potem še Erzo, ki z nižjo višino kot Luka S leti flegma mimo naju na uradni v Poljče.

Erzov let

Malo se skoordiniramo za logistiko, potem pa začnejo iz višav kapljati oni z vrhnjega starta (vendar ne z Brezarja, ampak iz kotanje pri koči – ne od koče, kjer smo v mladosti odletel jaz, Mateja in Damjan): Dacar in za njim Luka P. Seveda na uradnega.

LukaP let

Čez nekaj časa za njima še Emil in Kocjan.

Emilov let

Z Lukom S pospraviva in peš do gostilne, kamor naju pride iskat Mirko s Slakovim avtom (ki se je primatral peš skozi Leše do glavne ceste in potem s štopom skoraj do LukaS avta). Nazaj v Brezje in tu z Dacarjem in Kocjanom (dostavila sta Erza, Emila in Luka P) gor po LCja.

Ko pridem nazaj, nekako ni povsem jasno, kaj je naslednji cilj (baje, da na Ambrotu in Gozdu piha SZ…). Še najbolj navijajo za Povlje (mene ne zanima preveč 🙂 ), vendar med potjo od zadaj skozi Križe proti Seničnemu baje veter na Gozdu obrne v JV. Navijam, da gremo gor, saj je ura že pozna (za Povlje), pa ni preveč zanimanja, dokler v Seničnem ne vidimo nekaj padalcev. Dokončno so za, ko obljubim prevoz na sam start 🙂 .

Na startu ne piha več JV, ampak nulca z občasnim pihanjem od zadaj dol (ampak rahlo). Erzo izjavi, da mu ni treba, tudi Emila preveč ne mika, tako da le LukaP takoj postavi (ob asistenci naših inštruktorjev 🙂 ). Tudi LukuS se ne da več raztegovati in potem zlagati M6… Odleti s pospešenim startom najprej LukaP,

LukaP let

za njim Mirko (tudi fajn laufa)

Mirkov let

in na koncu še jaz s coto, ki je, po včerajšnjem prvem sušenju, samo še napol mokra (ostali se sicer zgražajo, ampak glede na včeraj je skoraj suha, prosim ). Tudi jaz seveda fajn odlaufam, se odpeljem ven, tu je čutiti močnejši V, potem pa nad pristanek in v rahlo obračajočem vetru pristanem zraven Luka P in Mirka (in še nekaj pospravljajočih…).

Zoranov let

Še preden pospravimo, so inštruktorji z LCjem že pri nas. Malo še provociram za Povlje (še je rahlo svetlo), potem pa na Britof.

J od Ljubljane vse sluzasto in megla do podna, S od LJU pa še nekaj modrega neba in tudi sonček. Tudi veter je na J močan Z, na S pa šibkejši. V

endar se slišiva z Erzom šele, ko se začne tudi na S že zapirati. Predlagam Gorenjsko, pa je Erzo odločno proti takemu dolgemu popotovanju na zgornji konec Slo :-). Bi šel kvečemu lokalno, npr. Sv.Ana. Na Primorskem tudi dežuje, tudi na Vrhniki je že.

Ampak kaj čmo, ob 13h sem pri hangarju. Ko pride Erzo, že rahlo prši. Kljub temu greva gor, kjer piha idealno, rosenje pa je že dež. Malo modrujeva, ko pa za trenutek dež upade Erzo začne vleči robo iz LCja in postavljati. Jaz seveda enako. Hitro sva pripravljena.

Erzo potegne prvi in mu padalo skoraj obesi na drevo. V drugo uspešno odleti in samo odvije na letališče, saj zunaj resno dežuje.

Erzov let

Jaz sem takoj za njim in se tudi med dežjem samo odpeljem do hangarja.

Zoranov let

Moja cota je popolnoma premočena. Na hitro zloživa in zmečeva robo v avto in gasa gor, kjer samo vzameva vsak svojo robo in adijo…

Ko se peljem nazaj proti LJU, gledam proti Gorenjski in vidim modro nebo, celo sonček po gričih. Kar ne morem zaviti na desno po obvoznici, ampak samo nadaljujem skozi predor. Bom šel posušiti padalo, če nič drugega…

V Vodicah ven in pod Ambrota. Na pristanku sonček, Ambrožar v sončku, Zgornja poseka v temni bazi. Na pristanku piha kar močan JV.

Ko sem pri Ambrožarju že ni več sončka, V piha še bolj z leve, kot spodaj, vendar precej šibko (kje je zdaj tisti 3/4,6 JV ??).

V tangicah raztegnem premočeno coto, da bi jo malo dvigoval. Pa ne gre: a) zato ker  vetra ni dovolj b) ker je padalo tako mokro, da se samo zvleče po tleh in c) ker je toliko šavja, da imam po prvem poskusu dviga popolnoma zafecljane štrikce z omenjenim šavjem. Naslednje četrt ure čistim štrikce in ponovno raztegnem.

Potegnem v levo proti V in ga počasi spravim gor in ker je prešibko, da bi groundhandlal to mokro coto, kar odlaufam naprej in sem v zraku (se bo v zraku posušilo). Po 10 minutah pristanem.

Zoranovo sušenje cote

Padalo je precej manj mokro, ampak še vedno vlažno. Pospravim in ker sem sam, odpešačim do prve kmetije, kjer naprosim prijaznega domačina za prevoz gor 🙂

Zjutraj je sicer neka panika s strani Erza, kam da gremo, ker ga že kličejo za gurujski nasvet (predlagam Kovk), vendar se tekom dopoldneva izkaže, da je bil lažen alarm.

Ob 12.30 sva na koncu sama na Železniški ob znatnih sunkih vetra. Kam ? Na Primorskem vse zaprto, megla (na Vrhniki še sonce…). Še Boris (po dolgem času se prijavi v jato :-), pa še Špelo ponudi za voznico 🙂 ) čaka na določitev cilja. Rečeva, da naj bo Pivško.

V Logatcu se priključita Špela in Boris, na Uncu Emil (Slivnica ni, na Uncu piha močno). Naprej proti Postojni. Kralj Vremščice sporoči, da tam ne bo nič, tako da brez skrbi odvijemo v Postojni proti Pivki v srednje gosto meglo=nizka oblačnost (malo omenjam tudi Kozlek ali Goljak, ker Kozlek javlja 5/7,5, po dolini megličasto, pa ni zanimanja…).

V Pivki para iz raufunka lepo gor v luft, kot da ni vetra. Najprej gremo pogledati proti Jurščam na Gradec – mogoče bo danes ta dan, pravi Erzo, če ne,  gremo naprej.

Ko pripeljemo na vrh grička je vse sluzasto (v zraku in okolici, komaj se kaj vidi proti Knežaku, veter pa kar močan 6,5/8,3). Robo seveda prinesemo s sabo in začnemo iskati najbolj primerno mesto. Še dobro, da je kravji in ovčji drek po travniku in pobočju že dobro posušen in da ni preveč trnja naokoli…

Postavim najvišje (kjer tudi najbolj nažiga), malo pod robom. Emil malo pod mano, Boris precej nižje v pobočju. Erzo čaka, kako se bo odvila situacija (on je tu že kao jadral in mu ni treba prvemu 🙂 ). Špela nas nadzoruje z roba. Boris je prvi pripravljen in starta in lepo zajadra ob pobočju.

Potem jaz potegnem napol razprto coto (v tangicah) in ga lepo spravim nad sebe, ko pa zategnem in se hočem obrniti (kasneje ugotovim, da sem imel levo komando ovito okoli gurten in mogoče zato nisem enakomerno zabremzal…), me kar potegne na stran proti Emilovemu padalu, ki ga malo potacam, se povaljam (?), potem pa že napol sedim in me kar drži nad tlemi in še malo potegne do Špele ves čas obrnjenega nazaj. Tu ugotovim, da sem dvakrat navit okoli gurten. Ker me padalo drži nad tlemi, se odrolam prvič,… se odrolam še drugič. Po drugem odvitju padalo fajn zaniha, vendar speljem ob pobočju (sedaj ugotovim, da je komanda navita okoli gurten in jo hitro sprostim) in lepo zajadram in po nekaj zavojih pristanem na dnu pobočja.

Zoranov prvi