by ·Komentarji so izklopljeni za 141017 Pr Tič P1398 16:28:29

Danes pa je zjutraj res slabo vreme: orkanski Z in  jesensko deževje (v LJU). Najprej sploh ne pomislim na letenje (in tudi z Erzom sva si enotna, da danes pač ne…), ko se na OLC pojavi Jožef z novim startom pri Sedučniku nad Dovjem (točno tam smo nekoč stali in si ga ogledovali, pa je žal dol pihalo…).

Ko ga pokličem, kakšne so bile razmere, ga dobim ravno, ko v lepem sončku išče start Pr Tič (za katerega je nama z Erzom včeraj zmanjkalo časa…). Usmerim ga na pravo lokacijo kjer piha idealno… Ekspresno v LCja, da ga ujamem in se skombinirava za prevoze (Erza ne zanima…).

Pri cerkvici v Lomu pod Storžičem ga poberem, malo po tem, ko pospravi. Gor k Tiču po Jožefov avto (in ogled starta, ki je travnik kot v pravljici – razen grozilnih tabel o privatni posesti in znakov o prepovedanem prometu mimo turistične kmetije odprtih vrat 🙂 …). Oba skupaj dol do cerkvice v Lomu, kjer pustim LCja, Jožef pa me zapelje še enkrat gor in se poslovi, saj se mu že kar mudi.

Odpešačim na vrhnji rob idiličnega, v nulo pokošenega travnika. Tudi veter je praktično nula. Začnem postavljati Rooka, ko z (neregistriranim) avtom pridivja mladenič od kmetije odprtih vrat in me začne zasliševati, kaj delam tu brez dovoljenja. Povem mu, da se pripravljam na letenje, v dobri veri, da na taki, v nulo pokošeni travici, najbrž ne bom naredil veliko škode. Mladenič bi se kar nekaj kregal, pa mu povem, da sem videl, da so pred kratkim od tu odleteli Košnjek in kolegi. Ko sliši to ime, je naenkrat ves drugačen (Košnjekovi imajo 20m naprej vikend…) in mi blagohotno dovoli (“… no ja, samo če ne bodo zdaj vsak dan prihajali padalci…”) in se poslovi…

Postavim do konca in ob kibiciranju fantiča (ki je prigonil bicikel do mene), potegnem v (zelo) rahlem  Z. Rook skoči gor in že sem v zraku – z manjšo kravatico na levi strani (grrrr… 🙁 ), ki me vleče v levo. Speljem čez drevesno mejo nad dolino, poskušam rešiti kravatico, pa mi ne uspe. Zaradi kompenziranja z desno komando sem precej zabremzan – počasen, tako da se samo zapeljem nad Lom in pristanem na travniku pri cerkvici.

Zoranov let

Zoranov let

by ·Komentarji so izklopljeni za 141016 Ženiklovec P1396 13:23:17

Ko sem bil včeraj za Storžičem, sem se kar navdušil nad okoljem, opazoval še možnosti za nove starte in potem doma na satelitskih posnetkih zaznal lepo lokacijo resnega samostojnega starta, ki pa ga še nihče od lokalcev ni odletel.

Ker so bile zjutraj objavljene podobne vremenske razmere (da o Z ne govorim), sem že zgodaj zdražil Erza (res se mi je zdelo lepo, da bi šla sem skupaj in odletela in bi tako tudi jaz enkrat vsaj malo povrnil Erzu za nešteto novih startov, ki mi jih je predstavil doslej… A sem bil dovolj cukrast ? 🙂 🙂 ).

Erzo je takoj za in ob 11h sva že na poti v Tržič vsak s svojim avtom. Najprej si ogledava pristanek za start Pr Tič (kar bi bilo na zadnjem mestu), potem pa skozi Lom do Slaparske vasi (tudi včerajšnja lokacija). Tam pustiva Erzov enoprostorec. Z LCjem gor mimo rampe in skozi goste smrekove gozdove po mestoma razjahani cesti  (ki je na enem odseku postala blaten kolovoz), do čudovite planine Javornik.

Parkirava LCja in s skepso ogledujeva kje je neviden in precej oddaljen pristanek… Piha prav, tako da vzameva robo (Erzo hribovsko, jaz Rooka s tangicami) in po travnatem pobočju proti vrhu Velike Javornika (Ženiklovec) 1715m. Čisto na vrhu se že zbirajo meglice, pa tudi piha malo postrani (J, pobočje obrnjeno proti Z), zato postaviva na 1660. Erzo je precej skeptičen glede doleta in razmišlja, da bi pristal kar spodaj na planini (in tako rešil še problem avta…).

Potegnem, ko vsaj rahlo pihne gor… Najprej kaže, da bom tudi sam težko zvozil do Slaparske vasi (in že gledam strme travnike pri Domu pod Storžičem…), potem pa kar drži in drži in drži in rahlo piskne vsake nekaj časa, tako da z veliko višino preletim prvi kritičen kucelj in speljem mimo Bele peči (1583m) praktično na višini grebena. V živo si ogledam svoj potencialni start na Planini zgornja Konjščica, mimo katerega se ravno peljem. Obrnem in gledam, kje je Erzo, pa ga nikjer ne vidim. Nadaljujem naprej nad Pavšlom, pa vse naprej do Tiča. V zraku je mirno, gledam dol na spodnji pristanek pred Dolžanovo sotesko in obrnem nazaj proti včerajšnjemu pristanku. Še vedno lepo drži, tako da po slabe pol ure pristanem na znanem travniku.

Zoranov let

Zoranov let

Pokličem Erza, kaj se dogaja. Seveda je imel Erzo prikrite namene 🙂 . Res je rešil avto,

Erzov let

Erzov let

vendar zato, da se sedaj pelje na Pavšel. Medtem ko jaz pospravljam, on postavi še na Pavšlu in pristane čez nekaj minut pri meni z drugim novnovim danes 🙂 .

Erzov let

Erzov let

 

by ·Komentarji so izklopljeni za 141016 Planina Zgornja Konjšca P1397 16:59:12

Sedaj pa na glavni cilj.

Z enoprostorcem gor do LCja nad Pavšlom, pustiva enoprostorca spodaj na križišču in okoli-naokoli do planine Spodnja Konjščica. Malo gledava za prevoz naprej, pa raje odpešačiva.

Slabe pol ure rabiva do Zgornje Konjščice. Moj idealni start (ki ga je tudi zemljevid Erzu potrdila) se izkaže na zelo neidealen. Ena ali dve visoki smreki na dnu kažeta, da ne bo izvedljivo…

Erzo rine dalje, saj upa, da je prava jasa še naprej. Ko prideva na strmo skalo Bele peči, nama je jasno, da je tista jasa prej to, kar pač je. Erzo nekaj fantazira o startu na Beli peči (če bi bil primeren, dovolj močen veter), meni pa še na strmi rob ni za stopiti …

Nazaj po kolovozu na inkriminirano jaso. Erzo bi kar šel nazaj v avto, jaz pa bi si le še malo ogledal zadevo. In gledam in si dajem poguma in se mi zdi, da bi šlo. Ko začne rahlo pihati gor, sem (že skoraj) odločen. Erzo predlaga, da poskusiva malo dvigovati padalo (vedno uporabi to frazo, ko je zadeva zelo na meji…). Jaz sem že odločen in začnem postavljati. Erzo pa tudi.

Precej štimava in preverjava štrikce (in si malo kupujeva čas…). Brezpogojno hočem odleteti prvi. Ko potegnem prvič, me Erzo ustavi, ker imam neke vejice v štrikcih. On dvakrat podre in zatakne v korenine. Veter piha močneje in prinaša po jasi gor vedno bolj goste meglice. Na trenutke se že ne vidi več dol, potem pa se spet delno odpre.

Potegnem drugič in mi takoj zagrabi, tako da res kar stopim v zrak… in me začne kar dvigovati: smreke niso sploh več kritične, saj sem vedno više nad njimi, zato pa me dviguje v meglice-bazo (cca 60m naberem). Ob tem pa komaj lezem naprej. Počasi le prilezem ven iz grabna in nekaj tudi že vidim dol pod seboj. Obrnem proti Tržiču, malo zgubim in sem pod bazo. Veter je močnejši kot prej in me drži in dviguje. Spet nad Pavšla, proti Soteski in nazaj. Kar noče dol in jadram sem in tja… Po pol ure pristanem na standardnem pristanku v napačni smeri (z vetrom, saj je v spodnjih plasteh že dol zlivajoči se V 🙁 ).

Zoranov let

Zoranov let

 

Tudi Erzu je na koncu uspelo odleteti in pristane malo za mano.

Erzov let

Erzov let

Pri prvi kmetiji nafehtam prevoz gor do rampe. Moj prvi zaresen novnovnov !! Vesel kot radio 🙂 !!

by ·2 komentarja

Popoldne imam civilne obveznosti, zato je treba čim prej na teren. Povsod naj bi bilo kilavo, ampak na Gorenjskem je zjutraj v resnici šajba (z obveznim močnim Z…). Vseeno sem pozen iz LJU. Najprej se mislim samo potolažiti s skokcem z Gozda, pa me bazice, ki obilno nastajajo in kar visijo nekje na sredini med dolino in vrhovi, odvrnejo od tega. Grem raje malo pogledati za Storžič, kjer je še vse jasno.

Skozi Tržič in gor na Lom in še malo naprej. Ogledam si pristanek. Najprej razmišljam o Ženiklovcu, pa je spodaj vseeno čutiti nekaj vetra (torej bo zgoraj kar močno ?), zato se raje odločim za nižji Pavšel.

Po cesti gor, pri rampi “ubacim” € in po nekaj ovinkih sem nad planino nad Pavšlom. Veter je idealno ugoden, zato takoj vzamem Rooka in tangice in malo dol na pobočje, saj se od Loma že približujejo meglice.

Hitro postavim in potegnem in se v mirnem odpeljem nad Lomsko dolino. Niže kot sem, bolj je čutiti veter, ki vleče gor po dolini in me ustavlja. Pristanem na travniku za Slaparsko vasjo, kot sem planiral.

Zoranov let

Zoranov let

Pospravim in k drugi hiši (v prvi ni nobenega avta), kjer nafehtam prevoz za gor. Med vožnjo zvem za vse lokalne zdrahe v zvezi z rampo, ki jo moja šoferka odpre z daljincem. Na poti dol me rampa še enkrat ustavi in zahteva še 1 €, da me spust v civilizacijo…

by ·Komentarji so izklopljeni za 141014 Polhograjska grmada Z P1393 15:08:11

Vreme napovedano slabše kot je. Z pa močan, kot je (zadnje dni). V okolici LJU tam do Polhovega Gradca ARSO kaže nekaj manj vetra. In grem na oglede.

Spodaj v dolini komaj kaj piha (Z). Se zapeljem gor do Mehačka (kmečki turizem odprtih vrat) okoli 12h in vsaj 1/4 h opazujem veter: skoraj 0, občasno rahlo pihne z Z. Vmes mi hoče Erzo naprtiti skrite namene, čeprav sem tukaj čisto odkrito – predlagam Kovk za popoldansko resno letenje. Ker ni nikjer tistega strašnega Z vetra (ki je napovedan za ves dan), vzamem Nuptseja in gor do pod Malo Grmado, kjer je Z start (ki me že dolgo draži 🙂 ). Erzo pa me vmes še dodatno draži, da bom zamudil Kovk in da je  itak premočno in ne bo in…

Na slemenu čisto laminaren Z občasno bolj pihne (takrat proti Tošču zašumijo gozdovi) – (3/4,5). Razpakiram robo in malo počakam. Ni sprememb in se začnem pripravljati. Sonce zakrijejo temne baze. Pa začne pihati močneje in tudi sunki so močnejši (cca 12.45). Tacam po robu in merim (5,5-6,5/7-9,8). Naslednji dve uri. Ko vmes prvič posije sonček, veter pade kar za 2m. Takrat se dokončno vpnem v tangice in postavim Nuptseja in naredim zidek, ki postane ob naslednjih sunkih našponan zid. Takoj, ko se sonce zakrije, veter spet prbije (!?). Vmes se tudi enkrat že skoraj odločim za pospravljanje.

Okoli 15.ure (po 2 1/2 h napetega pričakovanja tu gori) se mi zdi, da se je le malo umirilo (ali pa sem se navadil in sprijaznil…). Počakam trenutek, ko se malce umiri veter (in skoraj ni okoliškega šumenja), potegnem hrbtno, še jaz umirim padalo, se obrnem in stopim v zrak (je taka strmina in toliko piha, da je to tako 🙂 ).

Vendar mi v zraku gre kar dol proti Sv.Uršuli –  tu sem za kucljem Čelo (726m) , ki očitno zapira Z pot v pobočje Grmade (?). Nizko med zvonikom in lipo speljem proti grabnu, pa me samo tlači dol. Že razmišljam, da bi pristal pri kmetiji odprtih vrat Mehaček (vrata so zaprta, ker ni nikogar doma in upam, da se jim bom izognil), pa imam le dovolj višine, da gre čez drevje na robu, kjer se graben strmo spusti. Na robu pa dobim KONKRETEN ruker gor, da me kar pošteno zgunca in se v rahlem dviganju zapeljem ob Z pobočje. Lepo drži in celo malo pridobim, tako, da bi se lahko brez problema zapeljal čez Polhov Gradec, vendar čutim zunaj, na odprtem, močan veter, ki me šejka (pa še večji problem prevoza bo tam doli), tako da raje obrnem nazaj v dolino in v močnem skanaliziranem dolincu (piha J od P.Gradca) pristanem v veter na travniku za gradom.

Zoranov let

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, ustavim mimoidoči avto, ki se ne more upreti, da bi  me ne zapeljal gor po LCja 🙂 .