SV in više vedno močnejši S čez SLO. Možnosti projektov vidim na treh lokacijah, od katerih ima vsaka svoje prednosti in slabosti 🙂 .

Mateja, ki je bila včeraj z Lukom za skupno akcijo, danes svojo udeležbo odpove zaradi potrošniških interesov 🙂 . Luka je še vedno za (in mora nabrati še cca 15 min leta, da bo izpolnil 80 ur letos 🙂 ). Mega bi mogoče lahko kasneje. Erzo ne more (ali pa mu ni treba 🙂 ).

Čeprav je doli na Primorskem največ vetra, se z Lukom odpeljeva na Vipavsko (Kovk 8/10,5 SV, kar ni tako slabo).

Pri Ajdovščini stopiva ven iz avta. Pri tleh po dolini od Cola pošteno piha, tako da sva s Planino opravila…

Do Branika in gor mimo gradu proti Govcu. Ko se pri kmetiji zasnežena cesta zravna proti Govcu – blokada ceste ! Grozilni napisi (da je to privatno zemljišče brez služnostnih bremen etc…) in za eno prikolico polen razsutih čez cesto. 10m naprej iz druge smeri – od Lukovca sem – enako. Kmet spodaj nama razloži situacijo (baje vikendaša-odvetnika motijo kroske in štirikolesniki, ki ropotajo mimo…)…

Nazaj na glavno cesto, proti Komnu -> proti Štanjelu -> Lukovec… in je šla ena urca lepega dneva… Mene itak zanima Lukovec (ki ga še sploh nimam), Luka bi pa odletel Govc.

Parkirava na koncu vasi. Na oglede čez rahlo zasneženo planotico. Občasno burja popusti. Luka predlaga, naj odletim sam (logistika) tako da grem nazaj po Rooka in spet gor na konec položnih zasneženih travnikov. Luka si ogleduje spodaj na robu, jaz se začnem pripravljati. Pride Luka gor in mi pomaga postaviti. Sunke oceniva na 9 m/s.

Kar nekaj časa čakava, da malce popusti (Kovk sedaj javlja 9/12 pove Luka) in hrbtno potegnem in porinem dol po položnem. Končno le speljem od pobočja. Proti dolini gre komaj kaj naprej, ko pa se usmerim bolj proti Braniku, se zadeva bistveno pospeši 🙂 . V močnem vetru se odpeljem nad “uradni” pristanek z Govca, obrnem nazaj v veter in se spustim po liftu na travnik.

Pospravim in do ceste, kamor se ravno pripelje Luka z LCjem. Predlagam, da zdaj njega zapeljem na Govc, pa je bolj za to, da greva na naslednjo lokacijo: Trstelj sever (in tam naprej kombinirava).

Cesta gor čez Trstelj je lepo splužena in suha (sploh v tem mrazu 🙂 ). Na sedlu v desno po gozdni cesti, ki pa je snežni kolovoz. Rineva do konca zvožene špure, ki je ravno na startnem travniku. Ko stopiva ven, piha konkretno z desne poševno od zadaj (gledano dol po pobočju) skoraj nek JV. V takem ne grem, predvsem pa moram skopati LCja iz snega… Rikvercam do primernega mesta, medtem pa se tudi Luka odloči da ne gre.

Nazaj dol v dolino in pod Lijak. Tu ravno pospravljata Valiča po zadovoljivem jadranju. Naloživa Aljaža (?) in gor. Aljaž(?) ima avto na parkingu, midva po snežni špuri dol na start. Piha še lepo gor.

Postavim Mentorja Luku po zasneženem startu. Potegne v mraz zahajajočega sončka in zajadra. Ko pridem dol, ravno pristane.

Dobre pol urce je naletel 🙂 …

Pozen opis “prikritih projektov 9. Novembra kateri so se kmalu razkrili vendar natančna lokacija dogajanja ni bila znana zaradi prepovedi objave detajlov v  javnosti 🙂

Chapter l.

Na tisti dan nas je vremenska napoved peljala proti štajerski. Erzo, Mirko, in jaz z ErzoBusom naredimo prvi postanek v kraju Krašnja (5km Z od Blagovice)  kjer nama je Erzo pokazal njegov štart. Z nizko oblačnostjo prekrito nebo z bazo okoli 560m nas prisili, da od dneva vzamemo kar se vzeti da in se odpeljemo slaba 2km naprej na še dokaj sveži štart Krajno Brdo.

Piha lepo navzgor, malenkost iz desne, trava pa totalno mokra. Star Nuptse začuda ne popivna vse vlage iz tal 🙂 Odletim najprej jaz

nato Erzo, Mirko se pa žrtvuje za prevoz avta v dolino.

Chapter ll.

Po pristanku v Sp. Lokah modrujemo kaj sedaj. Erzo je na brezžižni vezi s štajerci, ki gredo na H&F na ??PozabuKam?? a ti niso sigurni o razmerah (izvemo kasneje da so imeli samo hike). Med tem se spomnim pukla katerega sem večkrat porajtal še v starih časih ko sva se z mati s fičkom vozila na štajersko. Takrat še ni bilo avtoceste in sedaj tik pred tem pukeljčkom dolino preči viadukt Petelinjek imenovan po vasi spodaj (2km vzhodno od Blagovice).

V Blagovici kliče Slak. Nekam bi šel pa čeprav samo poskakovat pravi in se dogovorimo pod prej omenjenim viaduktom.

Da ne čakamo in zapravljamo dragocenega časa izkoristimo in odletimo ta pukelj vsi trije. Piha po dolini navzgor SZ smeri. Odletimo in zares prav poseben občutek je bil ta prelet “podlet” pod viaduktom.

Slaka, ki nas je že čakal na mestu izkoristimo, da pelje po avto in od Trojan dalje nadaljujemo pot skupaj.

Chapter lll.

Ko se pred Vranskim zapeljemo ven iz tunela nam Erzo na desni pokaže pobočje iz katerega predvideva polet “danes je ta dan” reče ter na izvozu Vransko nadaljujemo pot zahodno po stari cesti do Ločice in se usmerijo levo proti vasi Zahomce.

Še malce v hrib in do konca vasi Zg. Zahomce. Prijazna gospodarica nam dovoli parkirati na dvorišču ko ji omenimo naše namene. Je pa povedala, da si je nek padalec že ogledoval njihov svet vendar ni bilo razmer za odletet (kasneje se je izkazalo da je bil ta mož Frenk Lokovšek).

Tokrat je Slak odločen, da bo on tisti ki pelje avto v poden. Odločni smo, da odletimo saj je ponavadi tukaj pogosto premočno. Moj Nuptse je že pošteno vlažen a bi ta skok še moral zdržat, Mirko na polna pljuča preverja veter kateri piha 45° na pobočje iz desne. Erzo prvi, Mirko drugi, in potegnem pa mi na desnem robu hriba katerega ime se glasi Matijev Vrh celo nekaj popiska a se osredotočim samo na let proti Vranskem, ki pa je bil kar živahen. Dodatni pritisk pa doživim, ko opazim tiste visoke brajde za hmelj na levi, avtocesto na desni in možnost pristanka šele tam nekje do kamor nasrečo komaj priletim. Ker pa ni bilo dovolj višine za obrat proti vetru že drajsam z vetrom po mokri travi, se ustavim tik pred večjo lužo in še dokončno zmočim Nuptseja kateri zaplava v njej.

Mirko in Erzo sta pristala nekje spodaj pri Ločici

kjer ni večjih ovir razen daljnovoda, kateri pa ni pretirano v napoto.

Chapter lV.

Hitimo dalje proti  Štajerski, izvoz Dramlje destinacija Vodule. Tam je Erzo pred kratkim opravljal svoj hobi na neki parceli in se zagledal v nov štart. Ko nam ga razkaže nam ostalim trem niti slučajno ni v interesu saj bi bilo precej na “klousiča” bi rekla Manca.  Samo drevje in brajde!

Če posnetek ni dovolj prepričljiv je štart po mojem mnenju res precej neužiten.

Odletel ga je in bil je srečen 🙂

Chapter V.

Zjutraj je bilo nekaj govora tudi o Donački Gori in že se vozimo proti njej. Erzo je na vezi z Lokovškom kateri je že tam. Pove nam da je štart v bazi in da naj bi se še dvignilo. Polni optimizma nabiramo kilometre in ko ozremo Donačko je štart viden z bazo tik nad njim. V podnožju vetra bore malo a na štartu drugačna slika s precejšnjim vetrom z velikim potencialom za jadranje saj je tudi smer ta’prava. Nič se ne ubiramo in gremo lepo po vrsti. Slak, Frenk, Mirko, Erzo, jaz. Bi človek pričakoval, da bi bili lokalci prvi v zraku pa so začeli postavljat šele za nami.

Lepo je držalo in sem od začetka drgnil samo tisti vrh na desni (imenovani Sevšek). Pa se mi zadere Erzo naj mu sledim na Ženčaj  (kateri je Mirka spravil v pristanek)

in me res zvabi tja do konca grebena a naprej od njega bi šel samo še v poden zato obrnem in nazaj na Sevška kjer pa z premalo višine preklopim nazaj na Ženčaj in ni kaj kot da pristanem.

Na hitro pospravim in pešaka proti štartu. Nameraval sem po avto pa vidim Erza, ki pristaja na šolskem štartu

z namenom da ga odleti in ga. Grem še jaz si rečem a me malce pod njim obvestijo, da grejo na štart še enkrat. Prav pa pejmo še enkrat in jih peš skoraj prehitim do štarta 🙂

Še vedno lepo piha morda za par stopinj bolj z leve in ponovno nekateri še lepo pojadrajo. Mene prehitro prizemlji po enaki napaki kot prejšnjič.

Tako, da imam zadosti časa za ponovni sprehod na vrh po avto. Mirko v drugo kar pridno jadra.

Slak in Erzo pa letita do kamor bo dalo in parkirata v  Sv. Florijanu.

Kar se letenja tiče je bilo na ta dan to vse. Sledil je postanek na večerji v “hiši okusov” in nočna vožnja proti domu.