Po 14i hitro poštartam proti primorski, da izkoristim kar nam danes je dano, ker jutri nebo sploh!
Sam s seboj med potjo poizvedujem kako je z jato in ne zgleda prav obetavno. Je pokrito in se odločim za Vremščico. Tam me kaj hitro preplašijo močnejši sunki ter začetek pokrivanja visoke oblačnosti, ki prihaja iz Vipavske pa nadaljujem proti Ospu. Tam je travnik zagrajen zaradi žrebcev in bi moral hoditi vse do štarta ampak danes ne bom hujšal! Pa tudi piha počez bolj zahodne smeri. Obrnem in do Socerba…Tu se vsedem
in počinem na Socerbu #3 kateri je odlično urejen.
Občasno glasno zapojo borove krošnje ter upravičijo mojo nezagnanost. Poležavam in se polnim z vitaminom D kakšnih 20 min. In pridesta dva lokalca oldtimerja katera brez oklevanja postavita in vzletita (Eden od njih ima zelo dober občutek za handling in ga je bilo kar užitek opazovat). Ok, ozračje preverjeno in se pripravim še jaz. Za razliko od starejših mojstrov mene malo premetava po štartu a padalo vedno ulovim in iz sedečega položaja vzletim direktno v steber kateri me nabije gor in malo v rikverc. Na začetku se samo vozim čez stebre in nič kaj dosti ne obračam k nisem uleten. Rabim čas da preklopim v “Flying mode” Na trenutke je pač treba malčk pomigat drgač pa ok. V trenutku nezbranosti se znajdem dokaj nizko, da bi moral začet razmišljat o pristanku. Pa se le potrudim in steber z občutkom zavrtim do roba grebena in se po tem odločim za bolj pripraven pristanek na originalnem Socerbu (originalen Socerb = Socerb#1).

Domnov Socerb 3

Skoraj se je zgodilo, da bi danes hujšal ampak sem prelen, da bi si drznil kaj takega in raje izkoristim preostali čas pod soncem v travi da spišem tale spis na Socerbu #2.
Resda bi lahko izkoristil dan za poštartat iz vseh tukajšnjih štartov ampak kaj če se zgodi da scurim. Kdo bi mi pa šel po avto!

Panorama na Socerbu #2

Emil pa na Kikirikiju delal kilometre….

Emilov let

Uki naštudira, da bo danes Lijak in naprej proti Gemoni (dopoldan V, potem obrne na JZ, najmanj neviht v tistih krajih).

10.30 na Železniški: Uki, Čepar, Erzo, Delux, Gradišek, Mirko in jaz. Habibi naloži Erza in Mirka, jaz ostale.

Na Ravbarkomandi se v LCja zbaše še Žan. Zaenkrat manj razvoja, kot včeraj, po vsej Vipavski pa piha kar konkreten V. Na Hermana s kombijem moramo čakati kar nekaj časa.

Na štartu v glavnem tujci. Takoj postavimo v občasno sunkovitem vetru. V luft: Žan, Erzo, Uki, Habibi, Mirko, jaz, Delux in Gradišek šele čez nekaj časa.

Močna dviganja in v začetku lepo zavrtim, pa na 900 zgubim. Erzo, Jean in Uki pa kar nabirajo naprej do 2000 !!! Erzo in Uki se potem zapeljeta proti Škabrijelu, Žan na V.

V naslednji rundi poskušam slediti Borisu, pa me hitro pusti spodaj na poti v višave. Potem pa bluzim in poskušam tudi jaz najti pot v višave, pa samo drajsam okoli starta, dokler ne scurim globoko pod greben (spodaj vidim tudi Mireta…) in se dokončno usmerim na pristanek. Tu pa tik nad tlemi vrtim še 10 min, predno sedem (slabe volje) na tla.

Zoranov let

Z Miretom se malo tolaživa. Vse naokoli se na hitro zapira. Erzo in Uki se oglašata iz okolice Gorice, proti S je že vse v dežju.

Potem pristane Gradišek. Jean se javi iz Vrtovina.

Jeanov let

Erzo si naroči Mireta v Gorico, kjer je šel dol.

Erzov let

Nekaj za njim pri nas na uradnem pristaneta še Delux

Deluxov let

in Habibi. Uki pa potegne do Anje…

Ukijev let

Dopoldan vesoljni potop v valovih, vetra tudi kar nekaj. Potem radarska slika pokaže manj padavin na J in si že zamislim: Strmca, če pa bo tam še dež, pa na Socerb. Pokličem Erza (ki ne sme prekiniti serije) in Jeana (ki ima seveda veliko željo vsaj po skokcu).

Na Vrhniki čakam Erza, ki pa kar nekaj cinca (ne bi šel daleč, pa,…), kljub tamkajšnjemu nalivu. Žan je medtem že odstopil (spet naliv v Postojni, kam daleč tudi on ne bi šel – sestanek ZPLS…). Pa naliv poneha, Erzo ugotovi, da na Hribih piha zadovoljivo in mi je že jasno, da ga lahko grem tja pozdravit.

V to mokroto mi ni, on pa postavi coto (XC2) na kolovoz in zapluži v škornjih skozi travo in spelje…

Erzov let

Gor pride premočen do riti in se posloviva.

Sam se odločim, da grem vseeno pogledat na Strmco in ker v Postojni posije sonček, Žana ni težko prepričati.

Dobiva se na pristanku in z njegovim avtom gor. Na vrhu kar piha. Žan postavi kar pri avtu, jaz gor na start, kjer je še močneje.

Žan že jadra sem in tja, medtem ko moram jaz še kar krotiti padalo na startu. Končno izkoristim majhno nepazljivost zaganjajočega vetra in speljem.

Kar dviguje in drži, naprej 5-10, z višino še močnejši veter, na momente kar zrukano. Žan je povedal, da se mu mudi in ko dobi poziv (da ga poberejo na Uncu za sejo ZPLS pod Jenkovo), potegne ušesa. Toplandat ne more (ga občasno kar rikverca), dol tudi ne gre preveč hitro.

Jeanov let

Tudi sam se moram odpeljati daleč ven, da začne spuščati. Ko pristanem, da ga odpeljem gor,

Zoranov let

ga je kompanija že skenslala (in ni bilo več potrebe za pristanek 🙂 ). Greva gor po njegov avto in ugotoviva, da je že premočno, da bi si želela še enkrat…

Zaradi slabe napovedi Erzo kar med delovnim časom reši serijo

Erzov let

in potem bolj miren nadaljuje službene obveznosti.

Ker pa kljub sivini in gnilosti deževati le noče (vsaj v JZ SLO), se ob 14.30 odpraviva z Vrhnike po Mega na Unc. Prva ideja je Strmca, pa se prepričamo (zaradi najbrž premočnega JZ – Postojna 3,5/5,5), da je bolje kar na Vremščico.

Na zgornjem štartu piha 6/8,2 in ko postavljamo, se zdi, da še jača. Vse nebo pokrito, baze visoko. Padala je kar problem krotiti.

Potegne Erzo in ga vnebovzame, potegne Mega in ga vnebovzame, potegujem in potegnem jaz in me vnebovzame.  Ob pobočju gre še gor, bolj zunaj spušča, naprej gre 5-15. Zavrtim kar previdno, saj so krogi pošteno raztegnjeni. Ko sem enkrat bolj zunaj, še vedno lepo drži in potem rinem naprej, dokler nisem prenizek in pristanem na letališču.

Zoranov let

Mega toplanda, da reši avto, potem pa kar nekako vse popusti, tako da Erzo pristane kmalu za mano (brez planirane dopolnjene urice).

Erzov let