Danes pa imam resne zemeljske obveznosti okoli poldneva in ne morem planirati nekega resnega letenja. Dobim pa (zdaj že redno dnevno) Igorjevo analizo:

Danes pa totalna >modelsko-vremenska zmeda<.  Po splošnem Aladinu naj bi
bilo na  gorenjskem in primorskem jasno od zjutraj in čez cel dan. Po
letalskem aladinu pa je na gorenjskem napovedana >pritlehna< oblačnost do
1000 (okoli 8 pa do 2000, ki se bo razkadila). Po PP, ki napoveduje vse
vrste oblačnosti (tudi nizke) pa praktično nobene oblačnosti! Stanje na
kamerah pa kaže srednjo oblačnost nad primorsko (vipavska dolina) in jasno v
hribih. Sondaža zlomljena kot violinski ključ: do 900 ok, med 900 in 1200
desna usmeritev, ki se od 1200 do 2100 spet spremeni na bolje v levo (pojmi
ne odsevajo kakršnekoli politične opredelitve avtorja). Od 2300 pa spet
inverzija. Temperaturne tabele kažejo kar lep gradient za primorsko in
slabega za gorenjsko-temu primerno pa je narisana tudi termika (ob tem pa
tekstualna napoved pravi, da bodo razmere za jadranje neugodne saj
napoveduje pokritost na primorskem tako na 1400-1800 kot tudi srednjo in
visoko oblačnost), čeprav mi ni jasno iz kje bo nastala, če ni sonca!?

Veter pa je zgodba zase. Primorska V-SV, po letalskem aladinu ne močan 2-3
ms, po PP pa do 1000 burja, ki bo celo naraščala v drugi polovici dneva in
je nižje močnejša (7ms proti 9ms oz 15 ms pozno popoldan). Od 1000 navzgor
pa JV primerne jakosti (4-5ms), ki z višino prehaja v J. Vse navedeno je za
Čaven. Lijak je primerno bolj >švoh< (nižje 3 ms SV z naraščanjem popoldan
na 10 ms). NA 700 pa JV 2-3ms JV. Na gorenjskem pa J, ki je v Karavankah
(Kriška 5-6ms bolj JV) približno enako močan v Julijcih (Mangart na 2000
7ms) ki pa z višino narašča! Trenutno stanje Kovk SV 10-12 ms, Nanos SV
17-29 KMH, Kredarca 24kmh. Gotovo se da kaj podrgniti na Lijaku, ob
vztrajanju oblačnosti dvomim v kaj več, sonce pa je šele v Julijcih in
visoko v Karavankah (v dolini megla). Bovška dolina jasna. Če bi se v dolini
odprlo bi rekel Kriška, Mangrt je opcija je pa malo problemi naraščanja
vetra z višino, čeprav naj ge nebi bilo več kot 10 m/s.  

 

Ker se spominjam včerajšnjih ogledov in imam dopoldan še vseeno nekaj časa, se takoj odpeljem na Unec.

Sicer je kar megleno, ampak za ta kucelj bo že dovolj vidljivosti, če bo le veter pravi (ne pa tako kot včeraj na ogledu, ko je pihalo direkt v hrbet po pobočju dol vsaj 5m/s).

Skozi novo naselje Hribce na kolovoz in na vrh pobočja. Projektno robo ven. Danes piha z leve (SV), na momente kar pihne.

Postavim in čakam, da je nulca. Potegnem in sem takoj v luftu in me kar lepo zadrži. Potem pa močno potegne z leve, da komaj usmerim padalo naprej. Zelo me spusti, tako da tik nad tlemi priletim do konca travnika, kjer na silo zabremzam.

Zoranov let

Novnovnov, 🙂 čeprav sedaj Mega pravi, da so se prav tu kalili njegovi padalski začetki – ampak kar ni na OLC, to pač doslej ni obstajalo 🙂 …

Čudovito travnato pobočje, čudovit šolski teren za popolne začetnike, kot ga doslej še nisem srečal…

Zjutraj pošlje Igor spet izčrpno vremensko-padalsko analizo:

Očitno vetrno vremenske situacije postajajo iz dneva v dan bolj zahtevne za
oceno primernosti letalnih pogojev. Aladin kaže kar neko oblačnost čez celo
SLO, ki se umika jasnini tekom dneva v severozahodni Sloveniji. Na drugi
strani PP kaže jasnino v Vipavski dolini po vseh višinah in le nekaj nizke
oblačnosti v ozadju Trnovskega gozda. Trenutno stanje kamer potrjuje PP,
čeprav je Koper že pokrit z >ovčicami) in Nanos je v megli. Ostala Vipavska
dolina trenutno jasna. Gorenjska kar zabasana. Tekstovna napoved za
letalstvo goovori o pokritosti na primorskem z SC z bazo na cca 1200m in nekaj srednje in visoke oblačnosti. Termika po PP odlična v Vipavski dolini,
po letalskem aladinu kar ok termika na primorskem, tudi baza oblakov na
okoli 1100 in do 1000 sprejemljiv vzhodnik nad jurja pa kar jug. Po PP pa
tipična burja (na tleh močnejša kot višije: Kovk: SV do 800 kar 12-13 ms, na
1000 SV 10MS, nad jurja pa V-JV 5ms, ki z višino ne naraščna (do 2500, potem
paampak je kar J-JZ). Čaven: tudi tukaj spodaj veĆ vetra in SV do 11ms, na
1000 pa V 6ms, višji JV in J 4-6ms. Lijak pa kot vedno, pri tleh burja SV
6-7ms, med 700 in 1000 pa V-JV 3ms. Kovk trenutno SV 13-16ms z zelo rahlim
trendom vpadanja. Žal se zopet ponuja edini možen zaključek: Kaže, da bo
burja danes zelo počasi popuščala kar ob večji verjetnosti popoldanskega pokrivanja daje
možnost za letenje predvsem na Lijaku, ki zna biti bolj lokalno zaradi
pokrivanja. Če bi pa bolj spustila pa je možnost tudi Čaven. Dan za tiste,
ki si res močno želijo letenja in so pripravljeni na visoko tveganje glede na
možen izkupiček!

Z Jeanom se dobiva pod Grmado na Planini (drugih interesentov ni za nikamor, pa tudi nama se kam dlje ne da – čeprav zame do sem niti ni tako blizu…).

Pri balah piha S. Jean pove, da sta zadnjič v takih okoliščinah z Megom samo sestopila s štarta spet v dolino. Zato niti ne greva gor in se prijazno posloviva.

Ker moram spet čez Hasberg do avtoceste, si vmes še malo ogledujem okolico…

Današnji polet si zasluži daljši opis zaradi celotnega dogajanja v povezavi z njim. Zato izjemoma daljši in bolj podroben zapis. Že včeraj ob pijači pri Fuehrer-ju v Dovjah, starejši brat omeni možnost letenja na S-SV na drugi strani zgornjesavske doline (nekje nad dolino Vrat). Zvečer opazim top shit let Matevža Gradiška z Dovškega križa in takoj vem, da to ni zame! Po izmenjavi sms-ov z Joko-tom se pokaže, da je on imel v mislih Vrtaški vrh ali Sleme. Vzamem si čas in pogledam karte, Googlemaps, vse napovedi vetra in oblačnosti, ki jih poznam. Čisto povsod kaže na sprejemljiv SV na višini 2K. Nižje pa V-JV. Poleg tega pa se napovedujejo neka prekrivanja ipd. Si rečem, če bo kje v nedeljo, bo Mangrt ali kakšen spust iz hribov, in bi Sleme znalo biti kar primerno za napovedani SV. Po Googlemap-u pa bi štart na Vrtaškem vrhu moral biti primeren tudi  za V-JV-J. Preverim s Sašo, ki je seveda takoj za, in sporočim ljubemu bratcu, da načeloma velja ampak, da še zjutraj pogledam nove vremenske oz. vetrovne napovedi in sondažo, ter sprejmem dokončno odločitev. Se pa poenotiva, da je, glede na predvidenih 1200-1400 VM hoje, treba štartati s hojo najkasneje ob 10 (obvezni člani ekipe so seveda tudi Tamara, Iva in Petra). Zjutraj pogledam sondažo, ki kaže super od 1200 naprej in se pojavi klasična dilema-Mangrt in upanje na nekaj letenja ali fizična aktivnost, neznani hribovski štart in verjetno spustić v Dovje. Ker sem na Mangrtu bil že velikokrat (in upam, da še bom) se odločim (kar Saša nedvoumno podpre) za Vrtaški vrh oz Sleme.

Dogovor ob 9 v Šmartnem prestavim na 9-10 in pridem zares ob 9-25. In potem z rahlih 170km/h v Mojstrani v točno 25 minutah brez zamude (v skladu z dogovorom). Priprave pri avtomobilih, nekaj začetne nervoze (dereze ja, dereze ne, lučke) ter za povrh ugotovitev, da nimam denarnice z vsemi dokumenti, karticami, denarjem (upanje, da sem jo pozabil doma se po 11 urah izkaže za pravilno). In začnemo veselo v precej strm klanec, ki ga ni in ni konec, ampak posledično odlično pridobivamo višini (dobrih 600VM na uro). Do Vrtaške planine le ena krajša pavza, da se najmlajša članica ekipe (7 let) malo okrepča in pofotka (včeraj je od rampe veselo zgrizla na Dovško babo in nazaj pogumno odletela v tandemu). Na Vrtaški planini nas dohiti še ena pridružena članica, ki sliši na ime Tatjana, kar omogoči Petri varen spust in povratek v dolino z Ivo, Tamari pa pohod na Vrtaški vrh in povratek v spremstvu Tatjane (ker Saša,  Joko in jaz bomo leteli). Od planine malo navzgor, pa levo v smeri Slemena in nekje na dobrih 1700 desno gor proti Vrtaškemu vrhu. Pot ni markirana in se kar malo pomatram z iskanjem čistih prehodov, ob igračkanju z Garminom, ki jasno kaže nemarkirano pot na vrh. Na zadnjem (od skupno treh) krajšem prebijanju skozi ruševje, ki sega od tal do 2m visoko, se pojavi obojestranski izliv bratske ljubezni v smislu ocene izbire poti, ampak kar vztrajam pri svojem (saj zaupam preverjeno večkrat uporabljenemu Garminu) in po nekaj zaplatah zares trdega in pomrznjenega snega prispemo na Vrtaški vrh. Prejšnji izlivi bratske ljubezni kar naenkrat izginejo, saj imamo skupni problem. Le ta sliši na ime ultra raven in kratek štart, ki se končuje z 1,5-2m visokim, v začetku ravnim, ruševjem. O SV ne duha ne sluha, piha izrazit JV-J, pa tudi če bi pihal SV, smo enotni, da v tisto podolgovato in precej ravno konto, posejano z ruševjem in kakšnim visokim posušenim macesnom,  nikakor nebi z veseljem štartovali. Osamljen planinec nam razloži, da je nižje (cca 50-70VM) sicer precej več čistine ampak, da je bolj kotanja kot štart!!??? Vseeno si jo, od zgoraj in precej od daleč, malo ogledava in ugotoviva, da pa dol že ne bomo hodili!?

Jaz sprejmem odločitev, da se da štartati pod pogojem, da piha dovolj, da ti veter takoj nabije padalo in se odlimaš v zrak čisto na vrhu skoraj ravne čistine medtem, ko Joko še malo premišljuje o hoji na Sleme oz. še malo zbira informacije (GSM signal je pa ni), kar v končni fazi opusti tako zaradi smeri vetra kot tudi zaradi časa, vprašljive primernosti derez (model Veriga) itn. Ob tem pa izjavi, da je on z malim padalom in, da nima šans da odleti s tega štarta. Seveda sem jaz namenjen štartati prvi. Nato pa se zgodi nekaj za kar sem najprej pomislil, da je rezultat kakšnega vpliva polne lune ali pa vsaj izvenzemljskih sil na tistem področju. Saša namreč reče, da bo ona štartala prva! Seveda se v nadaljevanju izkaže, da je pravilno ocenila, da čim prej tem boljši pogoji, je pa, kasneje ob kuhanem vinu  pri Fuehrerj–u,  prizanala, da je razmišlala tudi, da, če že pogrne v ruševje, bolje, da jo rešujeta dva kot eden. Se veselo naštima (manjše padalo se zelo lepo uleže na edini kos trave brez skal) in se odloči, da bo, kljub najini oceni z Jokotom, da je treba štartati hrbtno (vetra je dovolj pa še padalo in zatikanje vrvic bolje kontroliraš) štartala naprej. Malo dvigneva in drživa sprednji rob. Prvič potegne ampak je ena vrvica zataknjena za kamen. Takoj odneha in potem kar takoj še eden štart. Takoj jo malo dvigne nad tla, korak ali dva, je že v zraku (poleg znanja, novo padalo in še bi lahko naštevali) ampak nizko nizko, proti ruševju in cca 30 40 CM s sedežem nad ruševjem. Ga uspešnoa preleti, Joko zavriska od veselja kot, da bi bil on, in Saša se že veselo pelje v levo proti Mojstrani in Dovjam.

Jaz raztegnem ampak, večje padalo-manj prostora in vrvice čez marsikateri kamen. V glavi imam razčiščeno, da štartam hrbtno in če ga dobim nabitega gor grem, če ne pa ne (za vsak slučaj sem Tatjani in Tamari v ruzak oddal garmina, mokre cunje, rezervno baterijo za postajo in žagco, kar sta Saša in Joko komentirala: »Pa saj to je edina stvar, ki jo res rabimo«). Že v prvem poskusu dobim padalo gor brez zatikanja vrvic, ampak tako »mehke« in »prazne cure« pa že dolgo nisem videl (in upam, da jo še dolgo ne bom). Dobesedno hodim po tistih ravnih in kamnitih 10 metrih pred ruševjem in čakam kdaj bo veter bolj nabil padalo. Nič ne pihne in se 3M pred ruševjem padalo samo zruši na tla. Sledi prvo molzenje in pobiranje padala, ki mu pa sledi najmanj 6 poskusov štartov z zatikanjem vrvic, praznim ali v stran postavljenim padalom in še čem, kar človek nikakor ne rabi. Brez pomoči ljubega bratca bi bilo to početje več kot mučno (že tako sem baje več kot primerno in sočno preklinjal). In ko si že rečem, da je to zadnji poskus (ura je že skoraj 14 in po tisti poti do dol je kar 3 ure hoje), končno pihne pošteno in jaz ga tudi primerno dobim gor tako, da je padalo konkretno nabito, 3-4 koraki in uspešno preko ruševja (Joko pravi da je tudi pri meni šlo za mišjega). Zavriskam skupaj z Jokotom, pogledam vrvice in padalo (vse zgleda celo, kljub številnim zatikanjem in cukanjem) in se zapeljem proti dolini Vrat. Od spredaj celo nekaj dela (prej smo videli ptiče veselo vrteti) ampak se zapeljem proti sedelcu, ki nam ga je omenjal osamljeni planinec. Zgubim nekaj višine ampak zagledam še kar TOP SHIT štart (ni se dobro zvaliti dol) v spodnjem levem robu sedelca (malo skrito za ruševjem).

Ker ljubi bratec nima postaje začnem precej nekulturno in čim bolj naglas tuliti:« Joko, spodaj v sedlu imaš super štart«. Slišim neke Jokotove odzive  ampak, ker okoli glave šumi, ne razumem kaj mi sporoča. To početje izvajam še kar nekaj časa in vmes poskušam nabrati nad grapami iz Vrat, da bi se čim bolj približal Jokotu, ki hodi dol v sedlo. Po kar nekaj časa, igranja vloge glavnega vaškega vikarja, uspem dobiti Sašo na postajo in ji sporočim naj pokliče Jokota in mu pove za štart v levem dnu sedla. Da ne bo napake v komunikaciji, in pri prenosu informacij, Saša pokliče Jokota (sreči GSM signal je) in strokovno kar prisloni postajo na telefon med mojim dajanjem navodil. Po nekaj časa preletim Savo, še malo podričam nad Dovjami in pristanem. Pred pristankom še naročim Saši, naj pošlje Jokotu SMS, da nam sporoči ali bo štartal ali ne (da vemo kako in kaj za vsak slučaj).

 

Tik pred Vrtaško planino

Kosmati vrh je Sleme, ki je cca 200m višje od Vrtaškega vrha

Za Slemenom Kukova špica, Dovški križ (en dan prej je Gradišek iz tam letel) pa Škrlatica pa…

Najvišji pri nas desno-Triglav, levo pa mislim, da je Rjavina in “magični štart-nagnjen za nulakomjozef, kratek in fajn obraščen

Sleme je še kar 45min do 1 uro daleč

 

Vrata v “obrkoženju”

Med pospravljanjem padala s Sašo debatirava, da bi bilo super, če bi še Joko odletel,  na kar ga nepričakovano hitro zagledava nad pristankom. Ko pristane, si vsi trije podamo roke, eden bolj vesel kot drug. Sledila je zaslužena pijača pri Fuehrer-ju vseh članov odprave (med prvo padalsko rundo so se nam pridružile tudi vse ostale članice odprave, ki so, ne glede na leta, odlično opravile z vsemi pastmi ne ravno nedolžnega spusta). Potem še zaslužena večerja, pregled fotografij in par kozarcev vina. Celodnevni super vtis ni pokvarila niti pozabljena kapa, ki nas je stala dodatnih 20km »po nepotrebnem«.
Pod črto, super tura s cca 1.300 VM strme hoje, fenomenalni razgledi na Julijce, ki obkrožajo dolino Vrat, nov štart, ki ga definitivno odsvetujem saj je v sedlu bistveno bolj primeren in je celo trakec gor, pa še pot do njega je bolj enostavna), veliko smeha in dobre volje, in kot bi rekel moj prijatelj FAAC-a,  vseh 8 veseli kot radio!

Na Čaven se mi z (okrnjeno) klapo ne da, pa čeprav naj bi tam bilo največ možnosti za letenje (slaba sonda – inverzija, malo vetra – obrat iz SV na J). Dneva pa tudi ne bi izpustil. Drugih kandidatov ni, rad bi šel na Nanos, tam mi je lepo, pa če je malo vetra se da tam malo pojadrat. Iščem če je kakšen kandidat za tandema, pa se javi Roman B., ki nam je enkrat z Nanosa že dol peljal LC-ja.

Za šoferja zrihta Blaža M. V Razdrtem vidimo tečajnike od Simeona, ki ravno pospravljajo. Gor smo tik tak, cca ob 13.00, po poti vidimo še Simeona. Blaž se poslovi, ker se mu mudi.

Pričakujem da bo švoh V na štartu, a že konkretno (5m/s) vleče jug/JV! Jakost ravno pravšnja za dvig na mestu, ampak smer je pa malo iz strani, tako da nekaj časa se z Romanom še sprehajava in iščeva, kje bi bilo najbolj enostavno štartat, ampak se vseeno odločim, da poskusiva na (malo manj) strmem grebenu na JZ strani pri anteni.

Padalo dvigneva v prvem šusu na mestu, in še predno narediva kak korak naprej, sva že v zraku. Na vrhu polno planincev, ki nam mahajo. Držalo je pa samo na tistem koščku. Po eni uri jadranja se prej jaz naveličam kot Roman – saj peglava isto točko, drugam ne gre, brez da takoj izgubiva 100m višine, tako da še probam vzhodno stran grebena a gre samo dol.

Ko pospraviva, je tu že Romanova mama in nas odpelje domov. Dan rešen, polet super, potnik zadovoljen!

Nanos – Roman B.

Simeon se zanima zjutraj za Zavrh (spoznavanje novih štartov s pravkar potrjenimi mladimi padalci – tečaj aktivnega letenja…), pa se v pogovoru sproti odloči za Nanos in potem Kucelj. pUnČkA pa malo kasneje zares zalaufa zadevo: Čaven (ali Lijak). Skoraj hkrati Samo pošlje SMS, da vozi na Čaven (ima že nekaj Štajercev prijavljenih, pa Toma,…). In mu rezerviram prostor.

10.15 na Železniški k pUnČkI, na Uncu naloživa Mega in mimo Ravbarkomande (kjer ne vstopi Jean, ker ga danes ne vleče na Lijak ali Čaven in bi šel tandemirat, najraje na Nanos…).

V Lokavcu nas ob 11.07 še čakajo in gor.

Na startu piha vztrajno SV in zaležemo in se razgledujemo

in modrujemo, dokler ne prideta Aljaž in Urban in po nekaj predelavah Konja in 2.Kraljice odletita. Urban žal testira manevre in je slaba sonda, Aljaž pa je v stealth mode-u, tako da tudi nimamo nič od njega (kar se sonde tiče).

Končno malo pihne z juga in panika. V luft Vidmar, pa Tom, še Štajerc (Sašo Golob) ali dva in potem že pUnČkA, jaz in Mega. Takoj na desno ob grebenu drži, celo nekaj navijam in se spravim nad greben. Proti Kuclju naprej že mislim, da bo »klasika« (zadnjih dni), pa zacurim pod Kucelj in potem gre samo še dol brez uporabnega piska. Okoli Skreta se matram, žal v minus, tako da sem pred Zmajarsko v višini Vitovske cerkvice in potem pred njo samo v glajdu direkt na pristanek Lijak (nisem verjel, da bom res prišel do pristanka…).

Zoranov let

Tu me pozdravi Ata Štus, ki je ravnokar skočil z Lijaka, kot tudi večina drugih, ki jim Lijak danes ni dal kaj dosti.

pUnČkA in Mega za njo sta nekaj višja in potegneta do Danijela in tam drajsata še “pol ure”, dokler ne zdrajsata v poden na Modelarsko,

Megov let

kamor ju gre pobrati Ata Štus, ki nas potem zapelje v Lokavec do avta.

Še zaključno druženje v Ajdovščini.