Ker že X-ti dan piha S, greva (po včerajšnjem izključno hodalnem izletu na Polhograjski Sv.Lovrenc, kjer mi tudi po dolgotrajnih poskusih ni uspelo startati in sem moral s pomočjo naklofena pač nazaj v dolino peš) danes na hodalni izlet na lokacijo, kjer ta S morda ne bo takšna (letalna) ovira.

S Črnivca se zapeljeva kar daleč po gozdnih cestah proti Kašni planini in potem po idiličnih travnikih med kravami in konji na Vrh Kašne planine (Kranjska reber). Celo pobočje planine (v bistvu položno travnato sleme iz smeri SV do vrha) je posuto z otočki grmičkov borovnic in nedeljskih nabiralcev je skoraj več kot pašoče se živine.

Sam vrh je preveč položen za start (razen za Simeona, ki je v enem od poletov od tu startal na Z !). Originalni start na SV na vrhu travnate glave je zaseden s kravami, zato postavim pod njimi. Čeprav je tudi tu zelo položno, druge izbire ne vidim.

Piha pa večino časa pravokotno z leve (kar je SZ) skozi rob gozda. Le občasno pa tudi gor po slemenu. Medtem ko se pripravljam in čakam na pravi veter, se Alenka lahko v miru posveti nabiranju borovnic…

Ko končno spet enkrat pihne gor potegnem in  me (začuda) lepo vzame, da se že veselim. Pa v kotanji malo niže začutim močnejši veter z leve, ki me strmo spusti med grmičke borovnic.

Zoranov prvi poskus

Naberem Rooka in grem nekaj korakov naprej, ko se svet spet malo prelomi (Alenka si vzame čas med nabiranjem borovnic, da mi pomaga raztegniti padalo). Spet čakanje na veter od spredaj, ki ga ni (le bolj ali manj z leve piha). Potem dvignem padalo, ki mi ga obrne skoraj pravokotno levo in v poševnem pomikanju po pobočju dol speljem.

Takoj me dvigne nad smreke gozdnega roba (ki je bil tukaj že kar visok…) in preletim jih z bogato višino. Zunaj je vedno več guncanja in na momente se mi zdi, kot da kar padam v neke luknje (očitno se ta S, SZ kar razgibano zliva v to stransko dolino spodaj). Zapeljem bolj v desno proti Novi Štifti nad glavno dolino, pa ni dosti bolje. Potem pa pridem v lepo dviganje nad gričem spodaj, pa se kar peljem naprej v smeri Gornjega Grada, dokler gre.

Najprej kar lepo drži, potem pa me dolinc od Gornjega Grada zelo zaustavi in malo pred mestom spusti na travnik ob glavni cesti, po kateri se valijo množice kolesarjev (dirka Kamnik – Jezersko – Pavličevo – Logarska – Črnivec – Kamnik…).

Zoranov let

Pa še filmček

Pospravim in čakam, da Alenka nabere dovolj borovnic in se pripelje z LCjem po mene.

Vmes pa imam kar nekaj časa, da razmišljam, zakaj vedno, kadar sem na »projektih« (pa tudi če so to zaresni štarti z lepo višino) razmišljam samo, kako se bom zapeljal proti pristanku in kje bom pristal in sploh ne izkoristim potencialov, ki bi mi let morda spremenili v daljše jadranje ali celo prelet…

Ker sem včeraj abstiniral je danes seveda mus.
Z Erzotom se zjutraj neki menva za Stari vrh, ampak zadeva pade v vodo, ker bo tam čist najprej pokrilo, vsaj meni je bilo tako rečeno. Ok, ne bom tišal če ni. Erzo vzame last minute aranžma za Kovk z Jasno, meni se pa zdi, da glede na malo vetra, bi lahko bila Slivnica užitna. Se slišiva s Kafolom in hajd v Cerknico, kjer se dobiva z Dušanom in gasa gor.
Na štartu pa … hja piha dol. Skratka sever in sever in sever. Jajca. Ker verjamem v boljšo prihodnost vseeno raztegnem krilo in ga postavim v Z SZ smer, pa da vidimo. Počasi naštimam zic, pa kokpit, pa kajvemkaj še vse. Sever, sever mu j . Kafol me provocira, da kaj mečkam, sam itak, da ni. Se pripravim za štart naprej pa, da vidim če sploh še znam. Pihne gor, Kafol zatuli kot, da ga derejo in potegnem. Padalo skoči lepo gor, zalaufam, se odlimam od tal in začnem frezat tiste zelene rastline, ki pokrivajo tla. Skratka udrlo se mi je k svina in sem ža videl kako bom tam vrh ene smreke domov nesel za novoletni drevešček. Eh nekako je šlo, ni panike, ampak dol gre še vedno nagravžno preveč.
Se spravim od pobočja stran in upam, da zahakljam kakega optimista za na gor. Kooončno malo potrza. Prtisnem še malo v smeri in zavrtim. Šlo je počasi, pa zgubljal se mi je, ampak sem nekako peiplužil dovolj visoko, da se odpravim na rajžo. Čez Javornike tako, tako, ni bilo glih ziher, da se bo dalo. Sem si v enem momentu rekel, pa pejt že no in sem se zvalil preko. V Knežaku pa Z, SZ. Mi je čisto pokvarilo shemo in ne najdem nič konkretnega za dvignit in popraviti višino tako, da me samo še splakne po pobočju Šilen tabora in sem na tleh.

Megov let

Štop do Unca, štop v Cerknico do avta in to je to.
Komentarji:
Jože Poje 08.07.2018 14:20
A se je vse pokrilo?
Domen Kastner 08.07.2018 16:59
Mega! Tebe bo treba navadit kako pisat na Blog padalske jate saj opažamo, da imaš ta dar ☺
Jean Caffou 08.07.2018 17:04
Letet znaš, pisat tud znaš, zdej si pa pokazu da znaš tud pretiravat.
Boris Čebulj 08.07.2018 22:09
kakšni poeti . neizkoriščena energija pri letenju se zlije kasneje na papir al kako. luštno itak…
Ridge Flyer 08.07.2018 23:28
Si bil opažen sem bil v Zagorju. 🙂 Lp
Tom Pavlič 09.07.2018 10:25
Meni pa to pisanje skor vzame malo čara teh poletov. Podobno doživljam polete tudi sam; sem pa mislil, da je za mega pilote to drugače. Bolj v stilu: “Danes se mi ne da daleč peljat, bom šel kar tu na Slivnico. Lahko bi odletel spet do Celja. Ah, ne. Je nedelja in je malo avtobusov. Bom raje skočil do Knežaka, ker ima Metka tam rojstni dan. Bo me ona zapeljala nazaj. Uh, ne smem pozabit, da imam jutri frizerja. Ne najdem varia… bom pa šel kar brez.”
Jean Caffou 09.07.2018 10:33
Z drugimi besedami: Tom ti je hotel povedat da je mislil, da si top pilot, ampak glede na zapisano vidi, da si isti luzer kot on.
Stane Bajt 09.07.2018 11:40
Tom 😛
Timotej Majdič09.07.2018 17:09
Mega ne more pozabit na frizerja, ker ga ima vsak dan 😀 Fajn opis leta!

Danes bi naj bilo malo bolje (kao manj ploh…) z zmernim JZ. Erzo verjame v Slivnico in objavi zbor ob 10.40 na Železniški (11.05 na Pumpi).

Zbiramo se: Erzo, Poje, Planinšek in jaz in čakamo še na Velkavrha, ki pride brez pravega padala… Jean se uskladi le z Ata Štusem na Pumpi, ker Emil od svojega spodaj zaparkiranega avta odpešači gor (He Like Hike).

Ko pridemo na start je Emil že nad nami. Takoj postavimo in v luft: Jean, Erzo, jaz, Poje, Planinšek in Dušan.

Malo nabiramo tu in tam, včasih bolj skupaj, drugič vsak po svoje. Meni uspe najprej kar dobro pobrati in potem nabirati in zgubljati med 1300 in 1500. Emil ima danes lokalca, Jean vrti tudi bolj zunaj nad poljem. Ko Jože in Erzo dovolj nabereta (Dušan jima je tudi blizu) se odpeljeta nazaj, nekaj kasneje pa s 1600 še Planinšek. Jaz pa takoj za njim (danes si rečem, da ne bom rinil direkt na Novo vas po svoje, ampak sledil izkušene…).

Dušan je prenizek za na Bloke in se vrača, Planinšek pa na polno curi tam, kjer sta Poje in Erzo cca 200m nad njim in vrtita. Porine še naprej čez Sveto Trojico in se usede na Hiteno.

Planinškov let

Komentar Janez Planinšek : Jebeno k ne veš a pilot a padalo, mislim, da vsakega po malo. [5.7.2018 18:08]

Jaz pa obrnem v desno nad Rožanči in scurim čez Vel.Bloke v glajdu … skoraj do Nove vasi.

Zoranov let

Emil pristane blizu Pumpe na standardnem.

Emilov let

Dušan pristane blizu njega.

Dušanov let

 

Erzo in Poje pa medtem naprej.

Kljub množici avtov (30+), ki vozijo mimo mene, moram odpešačiti do Nove vasi. Tu pa mi ustavi prijazen 79-letnik iz Nove vasi. Ko ugotovi, da letam po zraku, mi začne pripovedovati spomine na začetke bloškega (slovenskega) jadralnega letalstva (je bil med otroki, ki so z vleko pomagali startovati jadralnim letalom = živi vinč…, pa izpit A in B, pa da sta se tu kot jadralna pilota kalila tudi pilota, ki sta žalostno končala na Korziki; pa kako so domačini postavili 1km plohov * 2, da so pomagali vzleteti zasilno pristalemu avionu, namenjenemu v Afriko…). Sprva naj bi me peljal le do Bloške police, pa podaljša do Grahovega, potem pa zgodbe konča na Pumpi…

Z Dušanom po avte gor, pa ne dobiva nikogar za drugega šoferja. Erzo se javi nekje od Ivančne gorice.

Erzov let

Erzov Komentar leta:Cel polet se mi Jože vozi zadaj in kritično gleda na mojo smer odleta. In ko je linija slaba se zapelje drugam, če pa je dobra pride zraven in je nižji, a spričo prevelikega padala je hitro pri meni.  Pri Muljavi se v senci zapeljem na največje dolenjsko, še stoječe žitno polje. Malo prdi, zraven na manjši njivi kombanj podira žito, pa ne upam tja. Posveti sonce in še bolj zacurim, zdaj se zapeljem nad kombajn, 70 m od tal, tu je tudi štorklja, a poberem ne, čeprav prdne 100 m. Žal mi je da se nisem takoj z višino zapeljal sem. [5.7.2018 16:37]
Jože Poje : Dobro si se boril nazadnje. Jaz se moral še malo naprej. [5.7.2018 15:35]

 

Jean pokliče izpod Špičke, kjer se je boril do konca.

Jeanov let

Medtem pride Planinšek na Pumpo in pomaga rešiti še drugi avto. Ko sva spet doli, je tudi Jean že pri Pumpi. Medtem ko se hladimo z radlerjem, Poje pristane še naprej od Mokronoga…

Pojetov let

Pojetov Komentar leta:Čakanje na Erzota, da pristane, me je drago koštalo, skoraj pristanek, dvakrat pobiranje s podna. Ko pa se malo višje spravim, se pri dolenjskih arestantih vse pooblači… [5.7.2018 16:02]
Igor : In serija se nadaljuje-v vseh pogledih  [5.7.2018 16:35]

 

Jean domov, midva z Janezom pa odpeljeva Erzu avto na Vrhniko (kamor že prihaja z avtobusom).

Pa še vizualizacija:

Danes bi moralo biti slabo vreme in temu primerno se naštimam v glavi (kakšni projekti, pa to…). Pa že zgodaj pokliče Mega, kam se gre leteti, on bi šel na Grmado, če ni boljšega predloga (Erzo še bolj zgodaj, ampak on v bistvu samo preverja, da ne bi kaj zamudil)… In potem je hitro treba preveriti, kakšna je realna situacija na terenu. In ne najdem(o) nič kaj boljšega (jasno, da je Jean tudi predvsem za Grmado, Erzo pa je v glavi tudi naštiman za slabo vreme).

In se zapeljem v Planino do Jeana (Mega pa medtem H s pristanka gor). Preložim se v Jeanovega murnčka in zabrniva gor.

Na startu Mega že ves raztegnjen. Tudi midva začneva takoj postavljati, Mega pa odleti. Najprej močno zacuri, potem pa ves nizek najde nad poljem proti Hasbergu steber in zvrti do 1300.

Medtem sem tudi jaz v luftu. Držim se pobočja, kjer dobim nekaj malih in ostrih batin, generalno pa zacurim in potem blizu pokopališča najdem položen steber (delno tudi oblivanje), ki mi 2x podaljša let za 10min. In potem scurim na uradni.

Zoranov let

Skoraj hkrati pristane Mega nad cesto pri svojem avtu.

Megov let

Jean pa starta kar nekaj za mano in sede na polje proti Hasbergu.

Jeanov prvi

Mega pride pome in potem ob glavni cesti pri župniji (kamor je prišel Jean v lastni režiji) iščeva Jeana, ki baje sedi na polici ob cesti !! Vsi trije gor po Jeanov avto.

Ker pa je ob prihodu gor spet prav prijazno sončno in še vedno nič kaj razkuhano, gre Jean še enkrat scurit.

Jeanov drugi

Midva pa z avtoma dol. Med potjo pobereva Jeana, ki naju povabi na zaključno druženje pri njem doma, kjer Mega potem asistira pri zdravniški negi morskih prašičkov, ki so na počitnicah pri Kofolovih…

Ves čas že od samega začetka pa smo pod strogim Erzovim nadzorom, ki preverja situacijo, da mu morebiti ne bi bilo preveč žal, ker se ni odločil za zraven…