Danes pa malo manj Z kot včeraj in večja možnost neviht v osrednji SLO. Milan bi šel (na zadnji obetaven dan tega tedna) nabirati km na Lijak, Erzo pa spet na Slivnico. Ker me po včerajšnji curaži Slivnica »ne mara« (Erzova interpretacija slabega letenja na lokaciji…), predvsem pa, ker ne bi še tretji dan zapored rinil na isti hrib, se pridruži Milanu.

Ob 11h prestopim v njegov »novi« Audi in gasa dol. Med potjo rezervirava Aleša in opazujeva močno inverzijo po Vipavski in pihanje SV po tleh pri Anji. Ko prideva pod Lijak in izstopiva v peklensko vročino, samo gor.

Na startu smo zgodnji, postavljajo večinoma tujci – tečajniki. Hitro postaviva tudi midva (v le malo manj peklenski vročini kot spodaj) in v luft: Milan in Zoran.

Milan se matra pod robom, jaz takoj vdenem steber in gor do 1250. Danes nimam želje po 100tki, ampak le po daljšem letenju (v eno smer, dokler gre…), zato samo odpeljem proti Zmajarski in tu popravim do 1450. Ker je še zgodaj, je temu  (in jutranji inverziji in S v višinah in…) primerno razrukano. Bolj zunaj okoli Skreta, da sem spet v rodeu na 1000 pod robom pred Kucljem. Nekajkrat me pošteno zgunca, pa spet nabije na 1300 pri Modrasovcu. Ležerno se odpeljem čez, pa me po lepem dviganju sredi doline (ki ga seveda ne izkoristim, saj bo sedaj vse na izi…) splakne ob Hublju pod greben na 600, tako, da že gledam (redke) pristanke v Ajdovščini (kaže mi močan SZ od Predmeje).

Ko zapeljem bolj ven, pa sunkovito dviganje in sem spet na varnem nad grebenom (če lahko rodeu zgoraj tako rečemo…). S slabih 1200 se spet samozavestno odpeljem čez dolino, pa me začne splakovati kot še nikoli (tudi -4) in mi spet kaže S, SZ od zadaj. V Vipavi sem na grajskem gričku v višini grajskih razvalin (na 350m) in se po nekaj obupanih poskusih samo še zapeljem proti glavni cesti pod Zemono.

Vročina neznosna, da še pospravljati ne morem.

Milan se kmalu pripelje čez dolino nekaj višji (z namenom, da bo tudi najbrž pristal, saj se zadaj za Kovkom že pošteno kuha), pa dobi nad Vipavo lepo dviganje, se nasloni na pobočje in naprej do Hieronima in nazaj v vedno močnejšem dviganju po vsej dolini.

Jaz medtem dobim štop do avtobusne v Ajdovščini, tam po 10min na avtobus in po slabe ½ ure sem na pristanku pod Lijakom. Nazaj do Anje, kjer v vse močnejšem zauganju Milan pristaja z ušesi čez AC.

Hitro najdem prehod na drugo stran AC in ker se mudi proti LJU, volan spet prevzame Milan…

Danes je Milan navijal za dolge proge na Lijaku. Pa ga S veter po višinah odvrne od načrtov in se pridruži varianti, za katero lobira Erzo: kaj drugega kot Slivnica.

Ob 11.30 presedem k njemu na Vrhniki za Mercatorjem in do cerkniške Pumpe. Tu je že Jean, malo kasneje pa tudi še Milan z Rakitne. Ker je na vrsti Erzo za prevažanje (saj smo ga v odsotnosti njegovega popravljanega vozila prevažali ostali, da ne omenjam razvajanja z LCjem včeraj po štartih Čela gora in Slivnica in zaključne Milanove fure  iz Čabra) vztraja, da naju z Milanom pelje on na Slivnico. Tako se Jean odpelje na vrh ločeno in na vrhu imamo krajši konflikt, ki vse dodatno ziritira…

Piha Z, precej z desne in zaenkrat še znosno (čeprav postaja že javlja sunke 10). Prvi je pripravljen Erzo, ki odleti, kmalu lepo nabere pod baze in odcuri v Grahovo…

Potem preostali trije še malo modrujemo v neznosni vročini (še hujša kot včeraj, vendar vse skupaj le traja manj časa), dokler ne potegne Jean, ki bolj zunaj v nekaj etapah pobere do baze in se odpelje neznano kam…

Naslednji sem jaz, ki izkoristim majhen upad sicer naraščajočega Z in se počasi rinem v smeri Cerknice. Milan na startu poskuša podobno, pa ga veter vedno zavrne. Naprej v smeri Cerknice komaj rinem. Nekaj guncanja, ob pobočju samo močno obtekanje in nič ne pridobim, zato zapeljem malo bolj stran od pobočja in nekaj naberem. Prebijem se do Z pobočij nad Ceknico in že mislim, da sem se rešil, ko me odplakne nad polje, kjer po nekaj iskanja žalostno scurim zraven letališča…

Gori pa veter vedno bolj narašča in Milan dočaka Erza, ki je v Grahovem našel Perka, da je postal njegov začasni šofer.

Erzo odleti v drugo, Milan pospravi in odide nazaj na Rakitno v službo, jaz pa neuspešno štopam proti Grahovemu. Ko končno pridem tja in se začnem ohlajati s hladno kemijo, Perko pripelje dol Erzov avto.

Ko Erzo pristane v Loškem potoku,

se odpeljem proti Ložu, do kamor ga dostavi policija, ko ugotovi, da ni prebežnik.

In potem na Vrhniko…

Sta včeraj Erzo in Aleš napovedovala, da se bo šlo danes na Sorico in res jih je že zgodaj nekaj tam. Seveda sam tja ne bi šel in ko Erzo izjavi, da bi pa šel na Čelo goro (kjer še ni bil) sem za, čeprav je napovedan bolj S veter, pa še tega malo (za Čelo pa je idealen močnejši – seveda ne premočan – generalni SV). Ker je večina itak nekje na morju ali na potovanjih ali kjerkoli že, sta za še Milan in Mega (če mu bo uspelo).

Ob 11.30 se dobiva z Erzom na Železniški in na Dolenje jezero na parking. Tu sta že Mega in Milan (z Rakitne). V LCja in gor in po kolovozu na start. Na startu skoraj nič vetra, kar pa pihne, je S, ki piha delno z leve skozi bukve. Erzo in Milan, ki sta prvič na startu, se kar križata, saj v takih pogojih ne vidita nobene možnosti za odlet (termika, ki se sproži spodaj na polju gre itak mimo police gor, tako da zadaj na startu lahko kaj naredi le generalni veter, ki pa je danes preveč z leve, pa itak prešibek).

Z Megom začneva postavljati in se pripraviva. Ko enkrat le završi in pihne od spredaj, Mega potegne in spelje do roba. Malo pojadra sem in tja in generalno curi. Vmes jaz čakam, da bi spet kaj pihnilo, pa nič. Ko Mega že vidimo pristajati, pa naenkrat dobi steber in samo vrti in vrti in vrti čez 2000 … in objavi, da gre čez Javornike proti J… 

Meni vedno bolj kuha v skafandru in vse teče in imam občutek, da se bom vsak trenutek onesvestil. Pihne pa gor le za trenutek, da namestim padalo. Potem pa spet nič. Erzo in Milan sta že odstopila (tudi odpreta ne rukzakov) in najprej potrpežljivo čakata, potem me začneta počasi psihirati (»samo še obiranje nam manjka,… zgubljamo čas,… le kaj še čakamo, saj ni šans,…«). Najprej poskušam  ignorirati, potem se me dotakne in ker sem že totalno premočen, se na koncu predam, naberem padalo in odnesem robo v LCja.

In dol in na drugo stran na Slivnico. Na startu pa Jean, ki že debelo uro čaka na startu, saj tu piha dol po glavnem in na V startu. Samo razprostrem nabrano padalo, Erzo in Milan postavita in potem čakamo še mi. Vsaj debelo uro se kuhamo pripravljeni (res se mi že megli pred očmi in resno razmišljam, da bi spakiral) in nekajkrat celo poskušamo – neuspešno. Erzo in Jean se prestavljata z V na glavni in obratno. Vmes Mega javi, da je pri Učki !!

Potem pa le v eni nuli potegne Jean in spelje in takoj pobere v višave. Nekaj za njim odlaufa Milan in spelje atraktivno proti drogu (čeprav šibek SZ, ga odnaša), medtem ko jaz postavljam padalo po neuspelem poskusu. Potem pa še jaz ujamem nulo in odletim. Erzo pa se še kar matra v neznosni vročini (vsaj še eno uro, ko midva z Milanom že pristaneva).

Najprej mi nič ne zagrabi, samo razmetava (SZ dela rotorje za grebenom proti Cerknici) in že počasi curim proti pristanku. Zapeljem se še bolj ven nad polje in dobim razbit in močan steber, ki se vedno bolj umirja z višino proti sredini doline, kamor S zanaša steber.

Z 2100 se počasi odpeljem v smeri Blok, pa me še vedno dviguje do 2300. Milana proti Bloški polici že zelo spušča in ustavlja, zato sam obrnem že pri Bločicah (res čutim kontra veter) in nazaj po sredini Cerkniškega polja. Tu dobim spet dviganje in naprej proti Podskrajniku. Mislim do Unca, pa me začne od Z ustavljati in spuščati tudi z -4, tako da obrnem in zapeljem na pristanek pri pumpi.

Malo pred mojim pristankom odleti Erzo in nabere v višave in odleti proti JV.

Na LiveTrackingu in OLC vidim, da je Mega prijadral na Cres, kar si je res že dolgo, dolgo močno želel. Vse čestitke za uspeh (in skoraj 100tko) !!!.

Milan je pristal v Studenu, kamor ga grem iskati.

Potem pa se zapeljeva na Slivnico po LCja in dol. Malo čakava in se hladiva v Mercatorju, dokler Erzo ne objavi zaključka v Osilnici.

Erzo uspe dobiti prevoz do Čabra, kamor ga medtem greva z Milanom iskati. Nazaj v Cerknico, od koder Erzo dostavi Megov avto na parking Unc, kjer nas po idealnem štopu s Cresa pričaka Mega.

Še vizualizacija

Danes pa je veter obrnil na SV, V, po Dolenjski pa na JV. Še preden se začnem dobro ogledovati kako in kam danes, pokliče Erzo, da se s Pirševim Alešem dogovarjata za Smuk, saj se je ata Pirš ponudil za šoferja. Nič več ne razmišljam (o slabi termiki tam doli in inverziji…) in se odpeljem proti Rutarju.

Ob 11h smo vsi trije (štirje) skupaj in Aleš gasa dol. Dobro uro kasneje smo na startu, kjer lepo piha gor.

Postavimo in v luft: Aleš, Erzo in z zamudo jaz, saj se izkaže, da moram razplesti en tečen vozel, ki je ob dvigu pošteno zalomil padalo.

Obadva sta že pobrala na startu čez 1200 in se odpeljala naprej nad ravnico pod redke baze (ki tudi kaj dosti ne delajo), ko se jaz matram v razbiti in sunkoviti termiki malo nad startom in po grebenu sem in tja. Kar nekajkrat dvignem komaj do 1000, pa spet zgubim.

Po debeli uri se le malo bolj formirajo stebri in končno poberem do 1200, medtem ko sta se Erzo in Aleš že odpeljala nazaj proti Dolenjskim toplicam. Že tudi jaz zapeljem malo nazaj, pa stisnem rep med noge, saj se zdim prenizek in se vrnem pred start, še malo iščem sem in tja in po uri in pol drajsanja pristanem blizu uradnega.

Kmalu pride ata Peter po mene.

Erzo je na tleh blizu Uršnih sel pod Ljubnom,

Aleša pa poberemo naprej za Ljubnom pri Petanah.

Po včerajšnjem izpolnjenem cilju si čez vikend želim nekaj bolj sproščujočega (in mogoče še kakšen kratek let, če ne bo preveč vetra, ki je napovedan za danes-soboto kar močan).

Z Alenko splanirava pohajkovanje okoli Rakitne s kopalnim zaključkom na jezeru (pri Milanu).

LCja zaparkirava malo nad vasjo in po zložni stezi na bližnji razgledni hribček Rotovec (960m). Kuža Conny se izkaže kot pravi planinec, saj neumorno skaklja vrhu naproti. Malo razgledov in slik na vrhu, potem pa nazaj v sedlo in gor še na Županov vrh.

Vso pot je pošteno vršalo v drevju in tudi tu gori kar pošteno piha. Razgled je tu še lepši kot prej. Štart je lepo opremljen s trakci in vrečo (verjetno po Štusejevega Dušana zaslugi).

Kljub močnemu vetru raztegnem Sandijev M24 (da bom malo groundhandlal, če ga že nosim za kondicijo s sabo…). Res ga malo razmetava, vendar se mi zdi izvedljivo in ga v drugem poskusu lepo stabiliziram in stopim v zrak čez rob.

Najprej me kar drži na višini, ko pridem bolj nad plato, pa me začne kar konkretno dvigovati in guncati. Potem me le spusti in z nekaj zbijanja pristanem ob glavni cesti.

Pospravim in do centra Rakitne pri cerkvici.

Ko Alenka s kužkom sestopi in pride z LCjem do mene v vas pa še do jezera, kjer se najprej pozdravimo z Dušanom in Milanom. Kasneje pride še Debevčev Roman z družino in na koncu še Jean in Ana s svojim Mistyjem, tako da je imel Milan med svojim šihtom še padalski miting…