Tudi danes zgoden, da ujamem skok (torej sekundarno terapijo) še pred primarno.

Vse še v megli, ko peljem v Kižlovko in ko parkiram na kolovozu, se na start ne vidi, toliko je megla gosta. Naokoli po desni mimo preže gor in presenečenje: zgornji del travnika (Z polovice, torej zgornja polovica inkriminiranega dela = četrtina pod gozdom) je na globoko preoran, v pripravi za njivo…

Postavim cca 10m pod gozdom, pod zadnjo brazdo (v mokroto trave). Diha rahlo gor skozi meglo, ko potegnem, padalo gre lepo gor, pa me kar nekam v levo vleče, ko speljem. Po putru skozi meglo do kolovoza.

Naberem mokroto in v LCja na sušenje (ko bo sonce spet ogrelo pločevino, bo kmalu posušen).

Vremenska napoved pa je danes obupna. Možne plohe in nevihte popoldan, čez dan pa naj bi veter obračal od Z do SV, pa SZ, pa še vse vmes… Pa vendar Erzo da pobudo (čeprav z Milanom nisva videla pametnega cilja), da gremo pogledati na Slivnico, kjer pa že ves dan kaže zmeren Z.

Ob 12.15 se na Železniški v LCja naložita Erzo in Milan in po stari cesti proti Logatcu. Pa že hitro ugotovimo, da je bolj varno poskusiti na Strmci, kot riniti na nesigurno Slivnico (veter in nakuhavanje…). Če pa tam ne bo, pa podaljšamo na Vremščico…

Mega nas počaka na pristanku, se zbaše k nam in gor. Zapeljem prav na start (ki je vzorno pokošen – bravo Jurij?) in takoj začnejo postavljati, saj je veter ravno (še ?) pravi. Sam malo cincam (ne bi vso težko robo in sebe pripravljal za curažo), pa me vsi trije spodbujajo, da vseeno tudi sam postavim (doma ugotovim, da sem tu nazadnje postavljal pred 2 letoma…).

V zrak Erzo, pa Milan, pa jaz v zidek in hrbtno 2x dvignem, da v tretje lepo odletim. Pa še moj sekundant Mega za mano.

Drži ravno prav, lahko pa tudi močno zacuriš, kar Milan pokaže 2x, ko se reši iz nižin. Jadramo ven, pa nazaj, pa malo desno, večinoma pa popravljamo in nabiramo na Petriču.

Po dobre pol ure se Mega odloči pristati zgoraj pri LCju.

Sam pa zapeljem ven in nazaj dol na uradni pristanek (žal me Mega prepozno po postaji opozori, naj se kar svobodno odpeljem na Planinsko – nepotrebno psihično breme svojega avta na startu, ki pa ga je itak že rešil Mega …).

Erzo in Milan pa nabereta in se zapeljeta na Planinsko polje, dokler gre.

Andrej Erznožnik : Sem te vidu si se kur-bal (ptičev s katerimi sem navil) [31.8.2021 14:29]

Erzu gre celo do Unca.

Andrej Erznožnik : Kurba Naviter je pokazu 10km +. In kdor je skosil start – javno pohvaljen. [31.8.2021 14:31]

Spet moram biti zgoden, če želim skočiti še pred fizioterapijo.

V dolini se ob tej uri še vlečejo meglice in vse je sluzasto, ko hodim gor. Pod gozdom je na srečo še vse pokošeno do zemlje, tako, da tudi padalo ni preveč mokro, ko ga raztegujem. Čutim, da zrak diha gor.

Potegnem in Rook 2 mi lepo skoči gor, zagrabi takoj in sem v luftu. In po maslu daleč, do kolovoza in še čez, da se padalo na koncu zvrne v mokroto jutranje rose.

Naberem in v LCja, kjer se bo čez dan (upam) posušilo.

Grem zjutraj malo kasneje, ko je še vse pokrito in deluje, kot da bo deževalo. Ko pa pridem v Kižlovko, se pokaže sonček in začne greti mokroto, ko hodim gor.

Postavim pod gozdom. Piha enakomerno rahlo gor in po dveh korakih sem v luftu. In po putru visoko čez koruzo, domačinom, ki se sprehaja spodaj s svojim psom Medom (ki mi polaja) in nabira robidnice, lepo prek kolovoza na senčni del spodnjega travnika.

Naberem padalo, ki pobere vso tukajšnjo roso in do kolovoza, kjer me že čaka znanec od zadnjič (“naš padalec pa se ne da…”). Malo kramljava v nedeljsko dopoldne, da pride še drugi domačin na nedeljski sprehod s svojim lovskim psom (ta je pa nekdanji raketar, sedaj lovec…).

Resnega letenja si danes ne obetam preveč (SV, S, SZ, plohe malo tu, malo tam…), pa me kmalu razveseli Erzov SMS za kam in kdaj. In skliče zbor za Grmado ob 13h. Ker so spet zastoji med LJU in Brezovico (vsak dan, tudi v nedeljo, je očitno na tem območju vsaj en manjši ali večji karambol…), grem malo prej in pridem pravočasno na Železniško.

Pride Erzo, h kateremu se takoj naložim, pobereva na poti še Suševega Primoža in po starih cestah do Bal, kamor pride tudi Milan direkt in Mega za njim ob 13h. Mega nas potegne gor.

Ko parkiramo, nam piha za vrat, na startu pa neobičajno (pre)lepo gor. Proti Krimu in LJU je dokaj temno, nad Planinskim poljem pa še modro nebo in bazice. Takoj postavimo in v luft: Erzo, Suša in potem sem že jaz. Vetra je toliko, da postavim zidek in potem ob prvem hrbtnem dvigu po obratu samo z liftom gor še pred robom.

Najprej samo dviguje, potem zavrtim. Tudi Milan in Mega sta že v luftu. Nad mano vrti Primož svojega Enza 3, Erzo je bolj zunaj nad poljem. Proti Logatcu in za Grčarevcem pa vse črno. Močna dviganja (saj je fantastičen gradient) nas lepo držijo visoko nad grebenom, tudi zunaj kar drži. Potem pa v nekem trenutku Mega javi po postaji, da mu vse skupaj ni več všeč in da gre dol. Nad poljem zbija, tudi sam grem naprej ven kjer sprva še drži, šele čez polje proti AC pa le gre bolj dol, kot gor (še vedno s termičnimi vložki in ustreznim guncanjem). Ko obrnem nazaj proti uradnemu pristanku, pa začne takoj spet dvigovati, tako da se vrnem proti AC in pristanem na prostranih travnikih, daleč od uradnega.

Mega že pospravlja in obljublja skorajšnji prevoz.

Tudi MIlan je že na tleh.

Za njim pa še Primož in Erzo.

Vse bolj temno pristaja, vsak trenutek pričakujem prve kaplje, prevoza pa še nikjer…

Končno pripelje Erzo s Primožem (Milan pa z Megom rešuje avo s starta), me naložita in proti Vrhniki. Vmes nekaj malega dežja, proti Idriji in v LJU pa medtem urnebes.