Ker je dopoldan na sporedu dež, se ne sekiram, ker imam najprej primarno terapijo. Ampak, ko se vračam domov, še vedno dežuje. Čakam in čakam in naenkrat se zdi, kot da je skoraj ponehalo. Radarska slika to potrjuje, napoved pa tudi najavlja popoldanske oslabitve dežja.

In se hitro zdevam v Kižlovko. Ampak že na poti tja spet rahlo dežuje. Naslednjo debelo uro preždim v glavnem v LCju na kolovozu, saj se radarska slika ne sklada z dejanskim stanjem (tu namreč konstantno dežuje, radarska slika in tudi slika padavin pa kažeta luknjo na V LJU).

Ko osvežene radarske slike kažejo približevanje večje gostote dežja, se spravim n-tič iz avta, zadegam robo čez ramo in v (še vedno enakem) rahlem dežju gor. Na čofotanje po močvirju se ne oziram, bolj me skrbi škrebljanje po nabranem padalu, ki postaja vedno težje (ali pa si to le domišljam?). Rad bi kar odlaufal gor, pa tega seveda ne zmorem in v standardnem tempu pririnem mimo svežih blatnih krtin na griček.

Stoično v dežju pripnem palico in nataknem tangice in potem razgrnem Rook 2. To naredim čim hitreje (škrebljanje po razgrnjenem padalu me ne pomirja) in nervozno poravnavam vrvice, od katerih že teče. Vetra nobenega. Vseeno malo počakam, saj vem, da imam le en poskus na voljo.

In zalaufam in potegnem na vso moč in gre padalo res gor. Pred robom že zagrabi in odpeljem se čez v dež, ki me tolče po obrazu. Kot po putru (oz. kot po olju) se zapeljem še malo čez kolovoz.

Od padala teče, ko ga tlačim v LCja. Res vesel kot radio in ponosen, da mi je v takem ratalo…

Najprej je bil za danes že napovedan dež, danes pa šele popoldan poslabšanje (kar se dežja tiče, sicer je že vse pokrito in inverzija in megličasto spodaj).

Zato predolgo čakam in ko se odpeljem v Kižlovko, me tam pričaka rosenje. Hitro gor, postavim Rook 2 in ker občasno pihne gor, le malo počakam na pravi trenutek. Lepo me vzame in se zapeljem še čez kolovoz.

V rosenju pospravim in potem začnem dogovarjanje za montažo postaje na Zavrh (danes sem odločen, da zadevo izpeljem, pa tudi če bom moral sam…). Dušan je že aktiven in se pridruži akciji in gre v Cerknico po postajo. Dobiva se v vasi na Zavrhu in se zapeljeva z LCjem na start. Celo sonček malo posije, ko hitro zmontirava postajo in že začne pošiljati prave podatke.

Na poti dol pa pokliče Mega, da ima popoldne čas za montažna dela. Ker je Zavrh že rešen, se hitro odločiva in dogovoriva še za montažo druge postaje na Koreno/Slevico (ki sameva v Erzovi garaži). Erzo ne more z nama, zato pa nama poda izčrpne napotke, kam in kako naj se zadeva zmontira (po dveh pripravljalnih neuspešnih poskusih naj bi sedaj vse štimalo…) .

Naloživa postajo iz Erzove garaže, do ŠPHja v Horjul in z LCjem gor. In po kolovozu mimo Mirkovega brata po kolovozu gor, dokler gre. Ko zaplavava v blatu travnika je vožnje konec in potem v rahlem drsenju nazaj LCja postaviva na bolj stabilno in položno podlago.

Z robo gor do antene in potem akcija (jaz bolj kibiciram, ko se Mega matra). Najprej že kaže, da ne bo z montažo nič in že skoraj zaključiva (že tretjič neuspešno…). Potem pa le dobiva idejo in najdeva še boljšo rešitev na spodnjem delu stebra. Po mukah v akrobatskih pozah Mega zmontira najprej konzolo, potem pa natakne še nosilec s postajo. Ker je akumulator izpraznjen, bo treba najprej nekaj sonca, da se vse skupaj zalaufa. Sedaj pa že rahlo dežuje, ko končujeva.

Pa se javi Erzo, da prihaja gor na prvi pokoronski let (saj midva sva dva in mu lahko spustiva avto dol…). Preden pride, uspeva rešiti LCja do asfalta in se zapeljeva naprej na start. Pride Erzo in ugotovi, da niti zgoraj, niti pri hruškah ne bo nič, saj piha v hrbet.

Še naprej na Slevico. Poskus na zgornjem startu je neuspešen, saj sedaj tu piha od zadaj (torej nek SZ). Erzo pridivja še dol pod hišo, kjer jaz medtem ugotavljam, da piha gor. Pomagamo mu raztegniti in v paniki in nekaj neuspelih dvigih zaradi vozlov in zameštranih štrikcev uspe v večernem mraku odleteti v svoj prvi pokoronski let.

Danes je napovedan lep sončen dan z malo V vetra in z možno meglo po kotlinah. In v LJU je megla. Do podna. In dopoldne čakam, da jo sonce (ki se blešči po vsej SLO) vsaj malo raztopi, pa nič.

V Kižlovki je -3 st. in vse belo od slane in megle, da se na start ne vidi. Komaj se malo segrejem do vrha grička. Postavim po slani in malo počakam, da dahne gor.

Potegnem in padalo lepo skoči gor, pa noče zagrabiti do roba. Potem pa lepo drži skozi meglo v rahlem nasprotnem vetriču do kolovoza.

Danes pa napovedanega veliko SV (močna burja na Primorskem) brez dežja. Je pa tudi brez inverzije, kar mi povzroča nekaj tesnobe, ko se peljem proti Sostremu, saj so dimi na vevških dimnikih porezani od V.

Ampak v Kižlovki je zatišje. Ko razgrinjam v jutranjo mokroto (še od včerajšnjega dežja), čutim hlad v vrat.

In kar nekaj časa čakam, da se mi zazdi, da je 0 in potegnem in še pred robom speljem. Lepo me drži do kolovoza in še malo čez.

Danes pa napovedujejo dež in zjutraj čimprej v mokroto Kižlovke. Ni pa megle, ampak vse pokrtito in kao tik pred dežjem (?).

Vetra nobenega, ampak na gričku se mi hladen zrak zliva za vrat. In na momente tudi konkretno…

Čakam in čakam in le dočakam neko nulo, da odlaufam in me vzame in se visoko nad dolinico zapeljem mimo LCja in čez kolovoz.

In naslednjo vsakodnevno obiranje mokrote s tlačenjem v LCja. Zdaj pa lahko dežuje…