Danes pa je mimo 1 leto vsakodnevnega poskakovanja. 365 dni. No, v resnici je/bo danes 366 dan, ampak lani ni bilo prestopno leto, torej je bilo v bistvu včeraj napolnjeno 1 leto in danes je nov dan… Ni pa to še 1 leto vsakodnevnih Kižlovk, saj pred 1 letom v začetku še nisem imel manije, da moram vsak dan v Kižlovko, tega sem se nalezel nekaj dni kasneje (je pa tudi vsakodnevnih zaporednih Kižlovk že čez 300…).

Se pa peljem že od doma ves nervozen (ne zaradi obletnice, ker to sem ugotovil šele kasneje doma…), saj ni nobene inverzije, je jasen dan in z višino vedno več SV vetra, da je ohoho (čeprav ni bilo rekordov, pa so bili ponoči sunki na Zavrhu tudi do 20m/s…)… In dimi na vevških dimnikih položeni vodoravno, ko se v bleščečem soncu peljem cilju naproti.

V Kižlovki še slana in -6 in hrusta pod čevlji, ko hodim gor z dokaj stalnim hladom v lice. Postavljam v senci, čeprav sonče že sije po krošnjah više. Piha SV desno od zadaj bolj ali manj konstantno. Le močnejši sunki takoj zrolajo padalo.

Trikrat se izpenjam in popravljam, da se nekako le pojavi trenutek, ko se mi zdi da se bo vse poklopilo. Zalaufam kot nor (zdaj to že zmorem… no, kar se norosti tiče sicer ni bistvenih razlik, samo laufanje je bilo z dnevi in meseci nazaj znatno počasnejše 🙂 ). Padalo gre nekam kilavo gor in ne zagrabi do roba, tu pa dobim še sunek vetra od zadaj, da mi odnese padalo naprej. Zaustaviti se več ne morem (saj vendar laufam kot nor) in me padalo potegne naprej čez prelom, da zaplužim po trebuhu naprej po strmem pobočju navzdol, po gladki slanasti travi… Ko se ustavim, naberem in odsopiham nazaj po strmini (cik-cak) navzgor (nisem vedel, da tudi tako strmino že zmorem…).

Ko postavljam drugo rundo, že sije sonček po meni. In se mi zdi, da je kar malo ustavil veter od zadaj (je pač treba z optimizmom gledati na trenutno situcijo 🙂 ).

Le dvakrat odvijam posvaljkano padalo, da se vse poklopi in v neki nuli zalaufam (spet kot nor…) in padalo le zagrabi pred prelomom, da se v precej hrbtnega vetra zapeljem na hladne slanaste travnike dolinice ob LCja.

Je danes obrnilo na (močno) burjo, ampak rahla inverzija je na cca 1000 in na poti v KIžlovko vevški dimniki kažejo na brezveterje (megličavost je malo višja in se že sonce svetlika skozi belino, dimi/para pa naravnost navzgor).

Ko pridem v dolinico na kolovoz, hribček že v soncu, po dolini pa belina snežnega poprha in mraz.

Ko postavljam, me sonček malo ogreje, piha pa tudi že (zelo) rahlo gor. Se kar opogumim in vpnem hrbtno.

In se po mlahavem dvigu (v tako šibkem vetrču še nikoli nisem potegnil hrbtno) vseeno obrnem in obremenim padalo in speljem na robu. Po putru čez dolinico mimo LCja do kolovoza.

Pa spet inverzija (na cca 800) in megličasto ozračje nad LJU. Dimi v Vevčah gredo (skoraj) naravnost gor. In v Kižlovki mraz -5, da je spet vse lepo trdo in hrustljavo, ko hodim gor.

LC se s starta lepo vidi (saj so megle precej višje) in rahlo piha gor, ko postavljam.

Zato se vpnem hrbtno in padalo v šibkem vetru dvignem, se lepo obrnem, da me po obratu še pred prelomom vzame. Visoko nad dolino v mrazu mimo LCja še malo čez kolovoz.

Za zaresno letenje razmišljam o Slivnici (sem že včeraj), ampak kamere kažejo pokritost in me nekako ne mika preveč tako daleč, saj je veliko snega za gor, pa še veter naj bi obrnil čez dan, pa…

Milan pa namerava na Slevico, kar mi je bolj privlačno, če bi bilo Koreno. Vetra je sicer bolj malo, je pa prava smer (JZ, 1/2), ko se pogovarjava. Pa Milan ne najde nobenega drugega in misli, da tudi mene ne zanima, saj med usklajevanjem nisem vriskal od navdušenja. In gre sam.

Ujamem ga na telefon, ravno ko na Korenu preverja situacijo. Vse je pokrito, v dolino se lepo vidi, diha pa blagi SZ, pravi. In gre še na Slevico vrh, kjer pa ni nobenega vetra. Povem, da prihajam, da je ravnokar malo pojačal JZ (2,3/3,9 pravi postaja), zato gre nazaj na Koreno.

Ko pridem do ŠPH, ravno pospravlja.

Hitro se še sam naštimam v tangice, Milan nabaše robo v LCja (saj je njegov avto gori) in na hrib. Med vožnjo se uskladiva z Pojetovim Jožetom, da pride tudi on do ŠPHja in s pristanka reši naju (saj bosta oba avta gor). Sam bo potem odletel, midva pa potem rešila še njegovo logistiko.

Na vrhu pobočja na startu Koreno piha res lepo gor (še malo bolj, kot je imel Milan v prvi rundi). Milan mi pomaga postaviti in med mojim preverjanjem štrikcev in vpenjajnjem postavi še sam.

Piha rahlo in lepo gor, pa še malo začenja snežiti, zato hitro potegnem in po nekaj korakih rinjenja skozi suhih 20cm snega lepo odletim. Najprej me požira, potem pa celo malo dvigne, da se z bogato višino zapeljem čez Horjul in pristanem pri ŠPH.

Med letom mi je zvonil telefon: Jože. Ko ga sedaj pokličem, pove, da je moral med vožnjo v Horjul obrniti zaradi nepričakovanih zemeljskih obvez – in midva sva na suhem (no v resnici na mrzlem, brez logistike…).

Malo zatem pristane še Milan, ki omenja kar nekaj dodatnega vetra na startu…

Pokličem Mojco, ki je takoj nesebično pripravljena za pomoč in je čez dobrih 10min iz Ligojne že pri naju. Zapeljemo se gor, prepričani, da bo še Mojca odletela.

Ko pridemo gor, pa se smreke in gole veje zibajo v vetru in na startu piha preveč, tako da Mojco takoj mine. In res tudi postaja že kaže sunke do 12…

Tako je Mojca res prišla reševati samo naju (hvala Mojca). Poslovimo se, Milan pa gre še na sam vrh do antene pogledati lokacijo postaje in ugotavljati, ali je res toliko vetra, kot pravi. In mi med mojo vožnjo dol potrdi, da ga je…

In spet po starem: čeprav danes ni izrazita inverzija, je visoka megla po LJU kotlini.

Ko se pripeljem v Kižlovko, mi pokaže -5. Ostanki snega in slana (in čisto trd kolovoz, saj je blato zmrznjeno) hrustajo, ko hodim gor.

Postavim in štrikci se kar malo zatukajo v ostanke zmrznjenega snega.

Takoj, ko dahne po hribu gor (generalno je danes še SV, V), potegnem in lepo speljem in se zapeljem do LCja.

Pa še padalo ni nič mokro v tem današnjem mrazu. Sem pa takoj malo bolj samozavesten, glede na včerajšnji fiasko na Slevici (čeprav ni primerjave z 20-30 cm snega in položnim travnikom… in konkretnim vetrom od zadaj…).