Zdaj pa dogovori za zaresno letenje. Večina KLV ekipe je že zdavnaj na poti na Smuk, z Milanom pa se uskladiva za Gozd okoli 13.30. Še Štusejev Dušan je zraven za akcijo.

Po malo čakanja na praznem parkplacu na pristanku ju Milan pripelje (vreča rahlo napihnjena, na pristanku idealno, na startu tudi J 4/6-7, Kriška J 3/6). Prestopim k njima in gor.

Na startu se pripravlja Trudnov Blaž, Vogrinčev Primož pa je ravno štartal. Sicer ni nobene druge žive duše. Takoj začnemo postavljati in ker v zraku le opazimo v višavah dva ali tri padala, smo hitro pripravljeni za akcijo.

V zrak Milan, pod nadzorom Dušana še jaz in čez nekaj časa še Dušan. V zraku kot običajno (zadnje čase) pomladansko razrukano. Predhodnikov ne vidim in po nekaj vrtenja in curjenja le zagrabim močan steber na V robu do 1600. Bolj zunaj mimo Tolstega s 1700 pod Storžič, v curjenju pod Kališčem do Zaplate. Vidim Milana in Blaža daleč zunaj desno pred Potoško v višavah, meni pa gre samo dol.

Obrnem nazaj in nad Kozjekom dobim steber dneva do 1800. Pod Storžič in zunaj pred Tolstim spet nekaj naberem, da se ob pobočju Kriške (pošteno razgonjeno, tudi Milan in Blaž sta tukaj kar dosti pod mano) zapeljem še nekaj naprej od koče na Kriški in tu obrnem nazaj.

Ura je že krepko mimo in razmišljam o pristanku, pa na V robu spet ujamem dviganje (kot tudi Milan in Blaž) in še nekaj časa vrtimo. Potem se usmerim na pristanek, kjer ravno pristaja Milan.

Tu še kar drži, tako da se še nekaj časa spravljam dol.

Malo kasneje pristane še Blaž

Ko z Milanom pospraviva, pristane tudi Dušan.

Loti se pospravljanja, jaz pa medtem zapeljem Milana in Blaža gor rešiti avta.

Še vizualizacija nekaterih letov.

Enaka situacija kot včeraj (v bistvu kot predvčerajšnjim, saj je včeraj jutranja inverzija zelo zadušila veter, danes pa je gradient jutranje sondaže odličen in le z majhnim zobkom nad tlemi). Mogoče so vevški dimi položeni malo bolj od V. Spet imam sekundantko, ki bo dokumentirala dogajanje in asistirala.

Ko stopiva iz LCja kar vleče po dolini dol in tako ves čas po osončeni poti na grič. Občasno mi veter nabrano padalo kar zoprno napihne.

Ko si natikam tangice, čakava kam obrniti padalo in glede na večinsko pihanje po dolini dol ga raztegneva kar pravokotno na položni zgornji del travnika. Malo ga napihujem, pa veter ne sodeluje preveč.

Pa se veter naenkrat usmeri po pobočju gor in hitro se prestavim v klasično pozicijo in hrbtno potegnem in speljem. Po prelomu me kar lepo dvigne gor in drži neobičajno visoko nad dolino, za poljem še enkrat dvigne in z nekaj višine pridem do kolovoza.

Danes pa v akcijo malo prej kot včeraj. Tudi malo močnejša inverzna kljuka je nad tlemi, sicer pa napovedan V približno tako močan kot včeraj. Ampak vevški dimi le rahlo odklonjeni od SV, obcestne zastavice le rahlo plapolajo in v dolinici popoln mir (razen motornih žag, ki brenčijo po pobočjih naokoli 🙂 ).

Ker imam (enega) sekundanta s sabo, je padalo postavljeno še preden si nataknem tangice. Piha po hribu blago gor (idealno, kot že dolgo ne), zato se vpnem hrbtno in filmsko potegnem (kot se vidi na filmčku) in odletim nad dolino po putru dokler gre.

Zaradi primarne terapije in drugih obveznosti sem danes pozen. Napoved SV vetra je za danes strašljiva in če ne bi bilo že ob 6h zjutraj na Zavrhu in Korenu čez 10, bi šel navsezgodaj, preden se veter prebudi (očitno sploh ni šel spat 🙂 ). Malo upam še na rahlo inverzijo pri tleh, ki pa bo ob 12h najbrž že “odpihnjena”…

In upanja je vse manj, ko se vozim proti Sostremu ob trepetajočih obcestnih zastavah in položenem dimu vevških dimnikov. Ko na kolovozu stopim iz LCja je lažno zatišje le minutko, potem prbije po dolini dol. Na poti gor mi najprej trga padalo iz rok veter po pobočju dol, malo kasneje pa od zadaj gor. Gole veje in košate smreke šumijo v različnih ciklih in frekvencah…

Na startu nekaj časa spremljam vetrovne obrate s padalom v kepi. Potem se pomaknem malo više pod gozd in ga ob sunkih vetra poskušam namestiti v različnih smereh. Še najbolje ga v zidek postavim po pobočju dol (in tudi uspem dvigniti, vendar mi to nič ne pomaga, čeprav je zgornji del travnika bistveno bolj položen). Prestavim se na bulo na sredini travnika in še tam brez pomembnega uspeha poskušam malo groundhandlati (uspeh bi bil, če bi lahko odletel 🙂 ). Sunki vetra tudi minuto ne prihajajo iz iste smeri.

Nato se prestavim tik pod gozd na “novo lokacijo”, kjer sem zaščiten pred S in SV sunki vsaj toliko, da lahko padalo lepo razgrnem (le enkrat mi ga pri tem posvaljka od zadaj po pobočju dol). Kratke cikle nekako naštudiram (v tejle uri prestavljanja sem in tja se mi zdi, da je neka zakonitost ciklanja vetrov) in ko neha pihati (tukaj) oslabljeno od zadaj, se napnem in ob prvem dihu gor potegnem in zalaufam.

Že začutim kontra sunek gor, padalo močno zagrabi in sem čez prelom. Zavijem v desno in že potegne vzhodnik v hrbet, ki me ekspresno pospeši še naprej mimo konca polja nizko nad tlemi. Čeprav stopim na tla, uspem steči le nekaj korakov z vetrom v hrbet, potem mi (kljub močnemu bremzanju) odnese padalo čez glavo naprej in me pošlepa po travi še vsaj 10m (še dobro, da je travnik bil gnojen že pred dolgo časa, njiva je pravkar na frišno…).

Komaj naberem plahutajoče padalo in v LCja.

Tako pa tukaj res še ni bilo – toliko vetra mi Kižlovka še ni dala (še dobro, da sem že dokaj rehabilitiran in “poskočen” 🙂 🙂 ).

Ker danes nimam drugih časovnih omejitev, se odločim, da bom malo več časa posvetil Kižlovki. Generalno je SV z majhno inverzno kljuko nad tlemi in temu primerno gredo vevški dimi leno gor z majhnim naklonom od V. V dolinici mir in vse zastrto osončeno (baje puščavski pesek, ne mrč zaradi vlage).

Na startu malo pihne od tu in malo od tam, zato se vpnem hrbtno in čakam. Skoraj 1/2 ure groundhandlam, vendar padalo zanaša in sesuva sem ali tja, nekajkrat dvigujem celo pravokotno na pobočje. Potem pa hočem odleteti dol, pa mi ga (šibek) veter posvaljka po griču dol. In imam kar nekaj odpenjanj in pripenjanj, da končno uspem s startom naprej nekako (bolj kilavo) le odleteti. Z vetrom v hrbet sem na tleh še pred kolovozom.

Popoldne pa se z Milanom uskladiva za Gozd (kamor pride tudi Pojetov Jože). Že med vožnjo nimam prave volje za letenje (mogoče torkovo cepljenje 3/3 le čutim kot neko zmatranost – švohnobo, ne lenobo :-)…) in pri dveh izvozih že mislim obrniti in odpovedati udeležbo.

Na koncu pa se le pripeljem na pristanek. Tu me malo čez 13h čaka Milan, medtem ko se Pojetov Jože ravno odpelje s Stojcem in ostalima gor.

Na startu pa vsi taktiziramo, saj ni preveč prijazno, z brezveternimi in močnimi sunkovitimi vložki V (tudi čez 8) in močnim šumenjem smrek v ozadju. In čas kar teče in teče in mene povsem mine volja, da bi sploh odpiral rukzak, medtem ko ostali že veselo sončijo robo na travniku.

Na koncu se Jože le odloči in starta in je kmalu v višavah (ampak se drži bolj zunaj). Ostali še kar cincajo (sam sem se že odločil, da peljem Milanu avto dol). Čez nekaj časa vidimo, da je Jože v pristajalni fazi (čeprav ga še kar drži).

Čakam, da se tudi ostali le spravijo počasi v luft in se odpeljem dol.

Milan se je kar nekaj časa boril nizek, preden je obupal.