Za zaresno letenje pa Jazbečev Klemen skliče zbor ob 11h pod Ambrožem. Ostali samo pritrjujemo.

Glede na nadaljnje dogajanje se spomnim, da me pričakajo Milan, Erzo, Pojetov Jože, pa Kurnikov Jurij in Jernejčičev Urban. Po komandi prisedem v Urbanov avto, kjer je tudi že Jurij, Erzo in Milan pa v Jožetovega in gor. Že tega se komaj spominjam, od tod naprej pa je popoln blackout (izguba kratkoročnega(?) spomina).

Bežno vidim nekaj korakov po gozdu proti poseki…

Za ta moj track nimam pojma, kdaj in kako sem ga odpeljal (je skoraj urica…), kako sem ga odcuril in pristal, objavil…

Naslednjega, kar se spomnim je moj pospravljen (?) rukzak na pristanku, kjer mi pravi Kurnikov Jurij, da mora hitro oditi po Ano in se poslovi. Potem (?) me kliče Milan, da je nekje pri Vrbi pristal in potrdim, da pridem po njega.

Pot do tja z LCjem je (sedaj, ko to pišem) napol kot v sanjah. Ko ga poberem je Milan že obveščen o mojem stanju in previdno komunicira z mano… Pove (ali res takoj takrat ?), da je Jože metal rezervo na Vajnežu in da ga rešuje helikopter (?). Pot nazaj pod Ambroža po AC je tudi bolj v megli (na Petrolu Voklo moram kupiti bencin in 3x napačno vtipkam PIN za kartico, ki ga uporabljam vsak dan…).

Na pristanku pod Ambrožem se preloživa v Milanov avto (pa še dva sopotnika) in gor rešiti Jožetov in Urbanov avto.

Ko pripeljem Jožetov avto dol, Milan že čaka, da gre z Jožetovim avtom po njega v bolnico na Jesenice (tam nekje bosta pa pobrala še Urbana). Jaz pa se počasi spravim v LCja in proti LJU…

Grozljivo… če se bom še česa spomnil, bom (mogoče) dodal…

10 stopinjska inverzija od podna do 600m ob umirjenem SV,V in dobro sondažo višje. Vevški dimi leno navpični, Kižlovka romantično mirna (in še hladna).

Na startu občasno že dahne gor, zato se vpnem hrbtno, le trenutek počakam in po šolskem dvigu in obratu vzletim še pred prelomom. Lepo in mirno me drži do kolovoza in še malo čez.

Spet sem bolj zgoden. Kar enako kot včeraj (V, SV), le inverzija pod 600 dosti močnejša kot včeraj. Vevški dimi naravnost v luft, v dolinici mir. Na startu diha rahlo gor, zato se vpnem hrbtno. Takoj potegnem, še pred prelomo speljem in se po putru zapeljem še malo čez kolovoz.

Po primarni terapiji se zapeljem pod Gozd, saj smo dogovorjeni za 13.30h (Erzo, Milan in Dušan). Ker sem pol ure prezgoden se v miru pripravim (spet parking prazen, le en padalec pride ves ta čas) v lahnem V vetriču na pristanku.

Ko pridejo, prisedem v Erzovo novo limuzino (žal ni avtobus in se moramo štirje tlačiti z dvema rukzakoma v naročju – Milan in Dušan) in gor. Na startu piha idealno (4/7 J). Začnemo postavljati in v luft: Erzo, Milan in Dušan. Jaz sem najbolj počasen, vendar mi pravkar prispela Meri popravi padalo, ki ga veter malo sfedla iz zidka. Potegnem hrbtno in od prve odletim.

Najprej na kratko onegavim na V robu, pa ne uspem pobrati in se vrnem proti startu, kjer nabašem na močan steber do višine Kriške na 1450. Ko se naslonim bolj proti pobočju in porinem proti Tolstemu, pa samo dol (razen nekaj razmetavanj). Pod Tolstim sem spet na 1100 in kljub matranju in iskanju sem in tja in bolj zunaj in bolj na pobočju, generalno curim. Ko sem že nižje od Gozda, pa se zapeljem nazaj na V rob Gozda, se tu poskušam rešiti in po nekaj matranja scurim na pristanek (še 10 min vrtim in se matram nad pristankom). Kjer pa Meri pospravlja padalo. Edina, ki sva scurila, medtem, ko se ostali vozijo v višavah sem in tja.

Kjer pa Meri pospravlja padalo. Edina, ki sva scurila, medtem, ko se ostali vozijo v višavah sem in tja. Vsaj pol ure čakava, da dobiva prevoz gor, da Meri pride do svojega avta, jaz pa Erzovega odpeljem na pristanek. Ko se odpeljem z LCjem proti LJU so še vedno v luftu…

Erzo zaključi za Bledom na Gorjah.

Milan pri Blejski Dobravi

Komentar leta:Krasen letalni dan. Letenje pa mirno in nadvse prijetno kot že dolgo ne. [22.3.2022 17:31]Zoran Gaborovič : 🙂 🙂 🙂    [22.3.2022 18:59]

Dušan pa na uradnem in ju potem reši.

Še vizualizacija nekaterih letov:

Sondaža je danes malo slabša in z večjo inverzno kljuko pri tleh. Še kar vedno ta V. Dimi dosti manj odklonjeni in v Kižlovki popolen mir in že topel sonček 8 st.C.

Na poti gor rahlo čutim sapico po griču gor. Postavim in se hrbtno vpnem in takoj potegnem. Še pred prelomom sem v luftu in visoko nad dolino še čez kolovoz.

Ker je še zgodaj in imam še nekaj časa, mi hodi na misel, da bi “prevetril” še M24, ki ga že dolgo časa nisem imel na zraku (no, lani spomladi sem meril propustnost, ampak letel pa nisem z njim že vsaj 2 leti). In ker sem ga včeraj že drugič nosil na sprehod po gričih, bi pa bilo mogoče pametno, da ga malo preverim/primerjam tukaj v Kižlovki, ko so enkrat pogoji spet idealni (kot je danes).

Rook2 ML samo stlačim v LCja, pograbim vrečo z M24 in še enkrat gor. Vetrič je še vedno šibek po hribu gor in lahek M je takoj postavljen v zidek. Ko pa ga nameščam, moram kar popravljati štrikce, ki so malce zapleteni (a od neuporabe mogoče 🙂 ?).

Vpnem se hrbtno in potegnem prvič, pa gre mlahavo gor in omahne. Ponovno nameščanje in še nekaj takih poskusov, pa se v tako šibkem vetru sploh noče stabilno formirati, da bi se lahko obrnil in obremenil (premalo vetra, da samo plahuta in se ne napolni OK, ali pa res ne znam handlati tega padalčka…).

Na koncu se obrnem naprej in ko spet rahlo pihne gor, potegnem in po nekaj korakih speljem. Najprej me nad dolino celo malo dvigne, potem pa kmalu za poljem spusti na tla…