Danes je napovedanega nekaj manj vetra, pa bolj V smeri. In se že navsezgodaj eni dogovarjajo za Smuk (eni pa že včeraj, ampak na Telegramu je tišina…). Mene pokliče Uki, če me zanima iti z njim, pa me preveč ne vleče (še ni prave samozavesti za dolge ravninske lete – sploh po tistem spominskem mrku zadnjič…) in se izgovorim, da bi šel samo, če imamo šoferja = rešeno zemeljsko logistiko. In da moram najprej v Kižlovko.

V dolinici že sonce suši jutranjo mokroto. Ker je inverzija do 600 je tudi dokaj mirno (čeprav so vevški dimi bili rahlo položeni od V). Na poti gor na novo lokacijo po desni strani si kljub močnemu soncu še lepo umijem čevlje.

Postavim v rahlem dihanju sape po bregu gor. Intervali gor so kar dolgi (čeprav res šibki), tako da se hrbtno vpnem, počakam na naslednjega, lepo dvignem in po obratu takoj speljem. Nad prelomom ostro desno in v rahlem dviganju ob pobočju mimo polja in čez travnik do kolovoza.

Ko odkljukam Kižlovko, pa Uki javi, da je organiziral popolno zemeljsko podporo z Ireno in njenim sinom. Sedaj nimam več izgovorov 🙂 in seveda potrdim soudeležbo.

Pri Rutarju malo počakam, da pridejo in me naložijo in dol. Na štartu je še nekaj ljudi, ki štartujejo (naši so že vsi v luftu, razen Jazbečevega Klemna, ki je tik pred startom). Medtem, ko se z Ukijem pripravljava, odletijo še preostali in sva dejansko zadnja. Piha precej z leve. Uki je v pripravljenosti, da mi pomaga, pa kar lepo dvignem in speljem.

Potem pa se skoraj pol ure matram okoli starta, dokler le ne dobim dviganje bolj desno od starta, kjer Uki že veselo vrti v višave (pa še ena ujeda mi pokaže pravi steber). Ta steber je steber dneva, ki me odpelje čez 2000. Pri 2200 se zapeljeva nazaj, pa me še kar dviguje v bazo do 2500 (in sem že v rdečem, ne da bi vedel…).

Počasi le začne spuščati in spet vidim tla skozi meglice. Ves čas se drživa bolj pobočij na levi in pri Dolenjskih prav zavijeva nad Pogorelec, kjer Uki kmalu najde neko dviganje, sam pa komaj vzdržujem neko 0 okoli 1300. Tako počasi pustim Sotesko za seboj ves čas po levi strani Krke (orografsko desno). Pred Žužemberkom le dobim malo boljše dviganje do 1600 in potem v postopnem dviganju mimo Žužemberka na 2000. Na izviru Krke sem še okoli 1500 in kar peljem naprej proti Grosuplju, medtem ko Uki ponovno začne nabirati (sam si mislim, da ne smem nad 1500, da ne bom rdeč 🙂 🙂 ).

Niže kot sem, bolj je zgonjeno (hitrost z vetrom pa itak od Soteske naprej okoli 50). Še čez Grosuplje se zapeljem in pristanem malo pred Šmarje-Sap.

V miru pospravljam, medtem ko se Uki s svojo pridobljeno višino 2300+ zapelje do Črne vasi.

Odpešačim do asfaltne ceste kjer me kmalu pobere Irena s sinom. Mene odložita pri LCju ob Rutarju in naprej po Ukija.

Vesel kot radio in hvaležen Ukiju, da me je zvlekel s seboj in potem še vodil po nebu (izgubil sem ga le med Sotesko in vasjo Krka).

Še vizualizacija najinih letov

Od naših (čeprav je bila jata popolnoma razsuta v dogovarjanju, prihajanju in letenju 🙂 ) pa sta Mega in Erzo odletela na Primorsko.

Še njuna vizualizacija:

Tudi danes je napovedanega veliko SV (ampak brez jutranje megle). Sonček že zjutraj veselo pržiga, ampak ker je nad tlemi močna inverzija, se ne sekiram preveč – bo vsaj malo posušilo travo, če grem kasneje.

Pa se tako razmišljanje danes izkaže za napako, saj v Kižlovki pošteno piha po dolini dol, ko parkiram. Tudi pot gor je še vsa mokra, čeprav pa je nova lokacija res že povsem posušena, ko postavljam.

Občasno butne toliko vetra, da lahko celo v zidek postavim. Ampak večinoma pržiga veter z desne (od SV), ko hrbtno vpet čakam na primeren interval ob ciklih poštenega šumenja okoliških gozdov in polaganja trave po pobočju.

Prvi dvig mi sesuje padalo v levo, v drugo (po kar nekaj dodatnega čakanja) pa ga lepo spravim nad sebe in me po obratu takoj dvigne s tal. Na prelomu me po zavoju v desno hrbtni veter pošteno pospeši, rahlo dvigne ob pobočju in potem ekspresno odloži še pred kolovozom.

Ampak kljub močnemu hrbtnemu vetru ob pristanku sem uspel toliko steči, da sem ostal na nogah in potem še malo grounhandlal na močnem vetru.

Veliko SV bo danes in jutranja megla z rahlo inverzijo na 700. Zato čimprej v Kižlovko, preden sonce raztopi meglo in inverzijo in zbudi veter.

Čeprav stopam pod megličastim pokrovom previdno, je vsaka travna bilka polna kapljic, ki mi premočijo čevlje že na pol poti. Grem desno ob lovski in previdno razgrnem na novi lokaciji. Čutim rahlo dihanje sape po griču gor, zato se vpnem hrbtno.

Malo čakam, potegnem, padalo gre gor sicer bolj tako, po obratu pa zalaufam in obremenim in me hitro vzame na varno višino čez prelom. Ostro desno kjer me celo malce dvigne ob pobočju in daleč, daleč, vse do kolovoza, kjer padalo omahne v 100% mokroto in močvirje.

Danes pa ga nesem gor v stanovanje sušit, da bo jutri spet hrustljavo…

Zjutraj spet vliva. Ko malo poneha, se usmerim proti Kižlovki, pa je vmes spet naslednja ploha in grem nazaj domov vedriti.

Ko zares poneha (radarska je res čista vse naokoli), počakam še malo, da začne sonce topiti oblake. V Kižlovki sonček že sije po dolini, ampak blato in močvirje pa do starta, kamor pridem po desni strani. Postavim v brezveterju in čakam in ugotovim, da komaj opazno rahlo piha izmenično iz vseh smeri (še najbolj takrat, ko pride od zadaj, po travniku dol).

Naprej vpet čakam na tisto sapo gor in ko pride, zalaufam, pa padalo ne zagrabi do roba, kjer prekinem.

V drugo čakam še dlje in na koncu potegnem hrbtno, pa ga ne morem spraviti nad sebe, tako malo sape je.

V tretje zalaufam spet naprej in se vse poklopi in me zagrabi že na sredi travnika, da samo zavijem ostro desno na prelomu in proti LCju.