Danes naj bi bil lep dan (se pravi v glavnem brez ploh in neviht). Edina slaba stran je, da je veter vedno bolj SZ z višino. Gradient odličen nad 800 in ker naj bi bilo malo generalnega vetra, vsi pričakujemo, da bo termika (ki je napovedana močna) naredila svoje. Jaz bi malo kasneje, ampak Erzo nas pod nujno (da ne bomo kaj zamidili…) zbobna za ob 10.30 na Vrhniko.

Seveda je v Kozarju spet zastoj in malo preden pridem na Vrhniko (10.45), Erzo in Uki speljeta. Na krožišču pa vseeno počakata na večno zamujajočega Milčeta (ki pa ni imel nobenih cestnih zastojev med domom in Vrhniko…). Tako se zapeljem za njimi in se dobimo na Uncu, kjer pustimo LCja za logistiko.

Na Pumpi se vsi preložimo k Megu in gor. Na vrhu skozi gozd piha SZ, na startu občasno gor in močno obtekajoče na desnem spodnjem robu starta. Počasi se pripravljamo ob vedno močnejšem pokrivanju in temini primernem usihanju vetra. Potem Erzo izkoristi moment in spelje.

Mega viteško čaka mene, ki postavljam tokrat tudi na spodnjem, položnem delu. Uki je v nizkem startu, Milče in jaz pa še v začetni fazi pripravljenosti (=vse pripravljeno, samo vpeti se je še treba).

Tako čakamo in modrujemo vsaj pol ure, ko je vse temno in brez vetra, z občasnim pihanjem dol čez hrib od koče (SZ) in navijaško opazujemo Erza, ki se nizek od grebena (Štale) z odnašajočim SZ umika nad Cerkniško polje in potem še bolj proti Grahovemu, vedno bolj nizek (ampak scuriti pa noče…). Potem pa nekje med Goričami in Križno goro le po m pobira in vrti in se reši in nabere v višave.

Poje je sprva nameraval priti za nami na Slivnico, pa sedaj sporoči, da bo poskušal začeti kar na Prižnici, saj bo itak potem prišel do nas… Čez nekaj časa le pride malo sončka in pihne gor in Uki štarta in ga v desno samo odlifta pod črno bazo nad nami. Hitro je čez 1600 pod temino (pri nas na štartu že nekaj kapljic), nakar se odpelje bolj ven in sem in tja in zacuri … in ob povratku še bolj zacuri … in se zapelje na pristanek.

Ukijev let

Preostali trije spet v brezveterju čakamo v občasnih kapljicah. Pa le za trenutek dahne gor in takrat potegnem in v atraktivnem poskoku čez jamo z dotikom celo speljem (Mega me psuje po postaji, da mu je kar slabo ratalo… res hvala Mega za nesebično asistenco že n-tič 🙂 ).

Gre mi samo dol in dol in … dol (saj me zlivajoči SZ odriva pod rob). Ko sem na Z robu že tik nad Cerknico se ustavim in le poskušam nekaj dobiti in se matram in se po metrih spajsam nad rob. Potem pa v razgonjenem vedno hitreje pobiram do 1300 in zapeljem z odnašajočim SZ v dviganju nad ravnino (saj je nad startom vse črno in baje rahlo dežuje in se Mega in Milče umikata v zavetje…).

Peljem kar naprej proti Križni gori, kjer verjamem, da bom pobral brez problemov. Pa sem vedno nižji in curim in curim in v zadnji borbi tik nad tlemi scurim v Goričice.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, začne kapljati, Erzo pa je tudi že na tleh na Babnem polju (kjer se nekaj koordinira z jato z Racne gore).

Erzov let

Potem slišim po postaji, da je Slivnico (skupaj s črnino) preletel Jože, ki se odpelje do Babnega polja.

Pojetov let

Jože Poje : V bežanju stran je šlo le gor ^ in gor ^ [17.6.2023 14:51]

Uki pride, pobere najprej mene, potem greva na Babno polje po Erza in Jožeta (in v vračanjuna kratko druženje z Racnarji…). Medtem Mega odpelje Milana na Unc po mojega LCja, ki ga dotični dostavi nazaj v Cerknico, da se lahko midva z Jožetom odpeljeva kar direkt na Rakitno (po Jožetov avto na Prižnico in kontrolo Milčetovega delovnega mesta 😉 ) in naprej domov.