Danes pa malo kasneje, da sonce malo pogreje in posuši včerajšnjo mokroto (dež, popoldanski snežni metež,…). Ampak sončka kar ni in je še vse pokrito in se vlačijo megle po pobočjih, ko vozim v Kižlovko.

V dolini nobenega vetra, iz trav pa izpareva vlaga v rahlih meglicah – po hribu gor. Ker imam s seboj sekundanta, se takoj usmerim naprej na novo lokacijo, kjer ugotovim, da sem svoj telefon (= letalni inštrument) pozabil v LCju spodaj. Alenka gre dol po njega, medtem ko raztegujem padalo že v sončku.

Ves čas rahlo nosi meglice po travniku gor ali z desne. Ko se vrne gor, zalaufam mašinerijo, počakam, da spet bolj čutim vetrič gor in hrbtno potegnem (se mi zdi, da tukaj še nisem kaj dosti vlekel hrbtno…).

Padalo gre lepo gor, po obratu sicer zalaufam po položnem travniku, pa moram vsaj še dvakrat polaufati po tleh, da speljem pred prelomom. Ostro desno ob pobočju dokler gre.

Dež pride danes kasneje, pa potem zjutraj sprememba, da pride prej (ob močnem JZ napovedana totalna sprememba in sneg zelo nizko…)… Zato se kar odpravim od doma že nekaj čez 7h. Vse pokrito, kot da se bo ulilo, oblake šiba od Z, dimi dokaj pokonci, ampak v Kižlovki vse mirno. In celo nekaj manj rose je, zato pa precej mušic (komarjev?).

Spet postojim na zgornjem kolovozu, saj se ves čas zliva hladen zrak dol po griču. Čakam, pa kar skozi enako. Zato spet zavijem nazaj na staro lokacijo in raztegnem (padalo mi deluje kar malo vlažno).

Čakam našpičen za naprej, pa mi kar konstantno hladi tilnik. Potem se mi zazdi, da je enkrat le malo manj in potegnem in gre padalo z zaostajanjem klimavo gor, jaz pa sem že na prelomu in skočim čez kolovoz, pa zaružim naprej, padalo me prehiti in pade pred mene na pobočje in me odšlepa skoraj do vznožja… Še enkrat gor…

Postavim in potem čakam in že 10x hočem potegniti, pa se ustavim, ker je še kar hlad v tilnik in čakam…

Pa enkrat le potegnem in gre padalo kilavo gor in na prelomu speljem. In me spet vleče v levo, ampak sedaj vem zakaj, ker mi je pohodno palico prijelo nekaj štrikcev, ki jo držijo pokonci nad glavo… za znort… Kompenziram z desno komando in pristanem tik pred LCjem.

Danes (kot tudi včeraj v ažji obliki) pa res ni moj dan…

Dopoldan imam danes zaseden z rehabilitacijsko zdravstvenimi zadevami, za kasneje pa je bil včeraj še napovedan dež in čez ves dan močan JZ. Zjutraj je napoved precej drugačna (vprašanje, če bo danes, v petek, sploh kaj dežja – bo pa jutri…), ampak ker se se že naštelal, da rešim sekundarno terapijo (=Kižlovka) pred vsem ostalim, se že ob 6.30 spravim v akcijo.

V dolini vse temačno in rosno vlažno (je pa tudi nebo vso pokrito). Ko hodim gor, se mi hladen zrak ves čas zliva po hribu dol (= S, SV; ni pa nikjer močnega JZ vetra, tudi na vevških dimih ga prejle ni bilo).

Na vršnem kolovozu pod staro lokacijo malo počakam, pa ni sprememb. Torej (skoraj) ni šans, da v takem speljem z nove lokacije in zavijem gor na staro. Postavim (padalo je od rose takoj rahlo vlažno…) se vpnem za naprej in čakam. Kar nekaj časa, saj le na redke momente hlad v vrat malo popusti.

In v naslednjem takem momentu potegnem, spravim padalo nad sebe in čez prelom speljem. Me pa v zgodnjem jutranjem hladu lepo drži do kolovoza.

Jutranja sondaža dobra, brez inverzije, veter višje že pojačan. V Kižlovki zatišje po dolini in na poti gor. Ker občasno malo pihne gor (dol pa v glavnem ne), grem takoj podaljšam na novo lokacijo.

Postavim in čakam, da čutim hlad na obrazu in potegnem. Laufam do polovice travnika, pa padalo ostaja za mano, zato prekinem.

Še enkrat gor pod gozd in postavljanje. Zdaj čakam, da bolj začutim hlad na obrazu. Na max potegnem in polaufam in spravim Rook2 nad sebe in speljem na polovici položnega pobočja, po prelomu pa ostro desno ob pobočju nizko do kolovoza.

Ker je po notranjosti veliko vetra, Erzo razpiše zbor ob 12.10 h za Kovk, Lijak (ali Brestovico). Dule gre s familijo Škoberne že prej in potem oba poročata o trenutnem stanju (vse pokrito, malo vetra, modre luknje,…).

Z Erzom se tako sama odpeljeva do Unca, kjer naloživa še Škrlovega Franca – še sreča !!! Ob nalaganju Erzo namreč ugotovi, da nima padala, ki ga je menda pustil v svojem muzejskem avtobusu (ki je spet vozen in tudi uradno vozen=registriran). Ja težka je to, če imaš preveč avtov in ne veš kje imaš kaj…

Zato nazaj na Vrhniko po padalo (mene pa skipata na Petrolu, saj sem tudi sam v LCju pozabil svoj brezrokavnik z napajalcem 🙂 …).

Končno uspemo mimo Unca in po delno oblačni Vipavski pod Lijak, kjer ravno pospravljata Dule in Tomaž (poročata, da je bilo vse razgonjeno in ni bilo prave radosti v jadranju…).

Z Alešem gor le mi trije. Na startu še nekaj poljskih tečajnikov, ki se mečejo v občasna zatišja med močnimi sunki, ko šumijo bori vse naokoli. Postavim in pod nadzorom Erza (in Franca) lepo startam.

Samo lifta me pred startom in v dviganju se peljem bolj ali manj ven od pobočja, dokler me ne začne spuščati. Vmes pa rukerji. Ko se v spuščanju obrnem nazaj v pobočje (Erzo je ravno startal in je nad grebenom nad mano), me še naprej spušča in pridem že nizko v Lijak. Tudi proti V robu ne dobim več dviganja in nizek zapeljem ven, kjer pa nad vinogradi dobim močno in razrukano dviganje.

Kakšnih 100m naberem, potem pa se zapeljem čez cesto in nazaj na pristanek.

Nekaj za mano pristane Franc (ki mu je tudi bilo razgonjeno).

Erza ne moreva več locirati (ne po postaji, ne po LiveTracku), zato posedava na pristanku, dokler se ne javi iz Vipave.

Po njega in v Famo na pizze in pivo…