Danes se ne obeta ne vem kakšen letalen dan (pa vročinske nevihte ob občasno močnem JV, sploh na Primorskem). Dule pa že nekaj časa lobira za obisk Smuka, kamor bi šel poiskat izgubljeno postajo. In ker smo ga včeraj prepričali, da je bolje na Grmado, se danes ne pusti prepričati v nič. Vrže pa vabo Erzu in meni, da nas po iskanju postaje vozi po projektih, kamor kdo želi. Erzo ne prime na vabo, jaz pa bi itak danes šel na projekte in tam okoli je nekaj Erzovih (ki njemu itak niso več zanimivi). In se prijavim.
Ob 10.30 odpelje Dule od Rutarja in okoli 12.30 izstopiva na Smuku. Naprej bova poiskala postajo, potem pa naj Dule odleti s Smuka, jaz ga poberem in potem na projekte…
Dule izpuli Garmina iz avta, saj ima v njem natančno lokacijo iskane postaje in pogumno zakoračiva direktno pod start proti lokaciji, saj je tole čisto blizu, malo čez rob…
Kakšni 2h (ja, dve uri) traja, da se popraskana, krvava in obtolčena prebijeva (450 dolžinskih m in x spusta saj Garmin ne kaže višin) do lokacije, ki je 10m nad lagodno planinsko potjo iz Semiča, 10 min od koče dol. Preboj dveh udeležencev kripl bataljona po pobočju, na katerega pa najbrž ni stopila človeška noga od leta 1945 dalje (pa še za tista partizanska leta je vprašanje…) pa je posebna zgodba, ki ne sodi v padalski blog, saj je povsem enakovredna eni od epizod Bear Grylls survival missions in the harshest environment on Earth (poglejte si kakšno npr.na Netflixu in vse bo jasno…).
Ampak lokacija je bila absolutno pravilna in ko potegnem postajo iz listja je mission complete. Po 15+min zložne hoje (po puhteči vlagi popoldanske vročine) sva nazaj pri koči, kjer naslednje pol ure tankava ledene napitke po želji. Dule o letenju noče niti slišati, zato se po ganljivem slovesu od najboljšega prijatelja oskrbnika odpeljeva mojim ciljem naproti.
Po dovozni cesti dol, in prečni nazaj. Pri vzletnem (res strmem) travniku se ustaviva, piha lepo gor, je pa nebo že dokaj pokrito. Hitro najdeva še lokalni dovoz gor nad start in po potki dol.
Dule mi pomaga postaviti in v strmini drži Rooka, da ne zdrsne dol. Sploh, ker sedaj lepo piha od zadaj. Spodaj sami vinogradi in vikendi in droti. Prvi lepi pristanki so daleč in med hišami, edini zasilni travnik med brajdami pa mi daje pogum. Z dimom cigarete mi Dule meri veter in ko res enkrat rahlo dahne gor, potegnem in se vržem po strmini dol.
In se odpeljem ven, lepo nad (prej grozljivo) drevesno mejo in mimo antene in visoko nad vsemi prej videnimi grozotami čez Semič do prekrasno pokošenega travnika pri vinogradu ob glavni cesti.
Ko naberem padalo, pa se izkaže, da je vse področje ograjeno z visoko mrežo, saj vinograd in travnik obdaja gojišče srnjadi…
Kar nekaj časa traja, da pride Dule po mene in medtem obhodim ves vinograd in del gojišča… Kar reinfuzo robo v avto.
