Grimšič prvi priganja zjutraj k odhodu. Mateja si je vzela dopust, Mega lahko kasneje (Manca pa še kasneje…).

Poberem Matejo doma in do Železniške na Vrhniko. Tu naju prevzame Simon. Do Kalc, kjer naložimo Mega in od zadaj na Kovk.

Na štartu, kjer smo edini (ura je šele okoli 11), piha 5/8. Takoj začnemo postavljati, zraven pa malo zavlačujemo s klepetanjem. Manca najavi svoj prihod čez nekaj časa.

Mega gre prvi v luft in nevarno zacuri (javi močan Z), pa potem seveda pobere ob Podrti. Jaz malo vadim zidek in dvigovanje padala, medtem odleti Simon. Mega toplanda elegantno kot ptica, da porihta še naju z Matejo.

Odletim in nevarno zacurim, pa se potem seveda poberem na Podrti 🙂 . Simon nekaj višji, jaz za njim – proti Hublju. Zavrteti je kar tvegano, saj je res močan zanos in si po enem obratu že daleč za grebenom. Na poti nazaj je v zraku Mateja že visoko zgoraj. Poskusim še nekaj nabrati na Podrti (razrukano). Simon čez dolino na Tablo in naprej, jaz nekaj za njim. Najprej se mi zdi, da bom scuril v Vipavo,  pa mi pravočasno zagrabi. Potem se samo peljem bogato nad grebenom, občasno zavrtim in se v bolj ali manj razrukanem, z vedno večjo hitrostjo, peljem proti Nanosu. Nebo se zapira. Na Nanosu skoraj dohitim Simona, ki se odpelje naprej. S 1400 se prek antene odpeljem s 65 in potem začnem počasi zgubljati. Usmerjen sem direktno proti Postojni, Simon bolj desno. Hitrost ne pade pod 55. Pristanem med Hruševjem in Hraščami. Pristanek je šejkajoči lift na mestu dol.

 

Simon pa kakšen kilometer naprej.

Ko pospravim, takoj dobim štop do Postojne, kjer s Simonom preživiva naslednje ure do prihoda ostalih.

Mateja in Mega pristala pri Anji, vmes prišla na Kovk in startala Manca, ki ji niso preveč všeč današnji pogoji in se obrne z naskakovanja Nanosa in pristane pri Zemonu.

Ko smo vsi skupaj, je najprej dilema ali nazaj na Vremščico (kjer je baje idealno 🙂 ), ali na Strmco (kjer ne vemo, ali bo idealno 🙂 ).

Odločimo se za Strmco, kjer se ustavimo hkrati z očetom Štusejem. Na startu piha pre-močno in začnemo s poležavanjem in lovskimi (dobesedno) zgodbami. Manca se čez nekaj časa loti groundhandlinga. Skoraj obupamo, že pakiramo robo v avto (ker sploh noče vsaj malo ponehati), pa Manca trmasto vztraja, da bo ostala.

In potem nenadoma postane letljivo (čeprav piha ne kaj dosti manj kot prej 🙂 ) in Mega se spravi v zrak, za njim pa še vsi mi ostali.

Zaradi težav s sedežem takoj scuri Simon

, ostali pa slabo uro drajsamo v višavah okoli 1100. Na koncu se z Matejo odpeljeva na Unški log

in v večerni zarji počakava na prevoz…

Preostanek jate pa je bil razpršen po vsej SLO in izven nje:

Erzo na Malem Kalniku (s Slakom in Pojetom in še s kom ?)

 

Pa še Slakove slikce https://plus.google.com/u/0/photos/105637594801201631934/albums/6015990255305786337

 

Uki kar na domačem pragu odleti v višave in se prvič v svoji karieri odpelje v LJU

Emil in Andrej uideta na Racno goro

Pa še Andrejeve slikce https://plus.google.com/u/0/photos/105472806995781682857/albums/6015975107700895889

 

Luka pa opravi kompleten dnevni šiht in potem še leti več časa na Gozdu, kot Mateja ves svoj dopusniški dan 🙂

 

 

Danes je kar nekako jasno, da gremo na Vremščico: Erzo, Mega, prijavi se tudi Simon Grimšič in na Uncu z Megom priključi tudi Slak. V Erzovem enoprostorcu je dovolj prostora, da ni treba sekundarne projektne opreme držati na kolenu (kot v LCju) in se nas tako neutesnjeno vseh pet odpelje na Vremščico – spodnji start (na gornjega enoprostorec žal ne more 🙂  …).

Na startu piha JZ. Tako močno, da meritve (7/11,2) potrdijo občutek, da je bolje še malo modrovati. Vmes Erzo provocira, kako ni junaka, ki bi prvi pokazal, da le ne piha tako močno – ni Gorazda. Slak se ne pusti sprovocirati (izkušnja z Zavrha od zadnjič…), se pa začne pripravljati Mega – in jaz, da bom z zidkom pripravljen pravočasno.

Mega izkoristi trenutek, ko veter malce popusti, in začne nabirati (čeprav je močno, sunkovito, ga enkrat celo rikvercne…). Slak izkoristi naslednji takšen moment. Oba sta kmalu visoko pod temno bazo nad startom in občasno tudi v njej 🙂 . Mega z ušesi pobegne hitro stran, Slak s spiralo in ušesi vztraja več časa. Poskusim odleteti tudi sam, pa je veter tako močan, da  (kljub uspešnemu hrbtnemu dvigu in približni stabilizaciji padala) sploh ne morem tudi koraka naprej in se na koncu sesedem na tla… Erzo opozarja, da še ni pravi trenutek in je še malo za počakati.

Potem prizemljeni modrujemo naprej. Slak nabere na cca 1400 in se odpelje proti Nanosu, Mega čez nekaj časa toplanda. V zraku ni preveč užival. Modrujemo naprej, dokler ne pridejo Kraševci (Marko, Rajko in Edvin).

Marko in Edvin začneta takoj postavljati in to pomeni, da so sedaj razmere za Erza dovolj ugodne za v zrak 🙂 … Postavi še on, jaz sem pa itak ves čas z zidkom v pripravljenosti. Odleti Marko v trenutku vetrove nepazljivosti, potem pa mora Erzo še kar nekaj časa čakati, da veter spet malo popusti koncentracijo 🙂 . Še Edvin za njima in veselo (?) nabirajo desno od starta.

Potem pa jaz, vendar moram kar nekajkrat ponoviti in se pustiti oddrajsati po travniku, preden mi končno uspe. Mega takoj za mano drugič v zrak. Nekajkrat dobim sunkovita dviganja, pa curjenje, generalno pa nabrati ne morem kaj dosti. Poskušam tudi posnemati Mega, pa mi ne rata: on nabere blizu pobočja, jaz pa tu scurim in se odpeljem ven. Še na odprtem nekaj poskusov in spodbudnih piskov, potem pa pristanem na letališču.

Edvin nekaj za mano. Erzo javi, da gre proti Postojni. Simon in Rajko končno startata, ker je na startu malo popustil veter. Simon direktno scuri na letališče. Rajko pa pod Markovim vodstvom (in potem samostojno) prvič zavrti in zajadra na Vremščici in vrti in se vozi sem in tja 🙂 .

Vsi navijamo od spodaj za njega. Mega in Marko toplandata, potem še Gorazd (ki je tudi enkrat vmes prišel v igro…) in problem avtov zgoraj je rešen.

Erzo javi, da je pristal v Postojni.

 

Erzov komentar leta: itak piha, pa spet ne – lahko bi šli, pa kr ležimo kot ene krave na pašniku od 13h-do mojga štarta in čez. Baze lepe, hitro rastoče in nizke. No ja, Slak pa Mega odletita. Na koncu se zavlečem za hrib in proti Hruševju in ko se nizek privlečem do PO gre vse gor, naprej pa nočem, saj tedaj ne vem, da na Slivnici piha le do 10, kar bi bilo ok.

 

Rajko pristane, vesel kot radio, zraven nas na letališču.

 

Rajkovi komentarji leta

• Andrej Erznožnik : BRAVO bravo bravo, ZDAJ SE TI JE ODPrlo in bo vsakič tako 🙂 [20.05.2014 20:33]
• 2.Zoran Gaborovič : Bravo !!! Lepo te je bilo gledati s pristanka, ko si carjeval tam gori (da ne bo Kralj prizadet 🙂 ) [20.05.2014 22:08]

 

Mega pride po naju s Simonom in gasa proti Postojni. Vmes se javi Slak, da je pristal na pol poti med Razdrtim in Postojno.

in slikce leta https://plus.google.com/u/0/photos/105637594801201631934/albums/6015581146870098609 

Slakov komentar leta: Sicer naštrikan, ampak šele druga 100 – tka z vremščice :D.

 

Poberemo ga, še v Postojno po Erza in nazaj v center SLO…

 

Ker moram biti danes ob 17h v LJU, začnem že zgodaj priganjati. Nihče ne more prej, tako da sam odpeljem mimo Vrhnike nekaj čez 12h. Na Kovk (tam je zmeren JZ 5/7,5), ali pa na Vremščico. Nad mano je kar močan razvoj. Odločim se za Vremščico. Kličem Gorazda, ki me ustavi, saj je na delu pod Vremščico in dežuje.

Na Uncu odvijem na Strmco. Na startu piha skoraj idealno (5/8), z občasnimi sunki. To je kar čudno malo, saj Postojna javlja 4/7,5. Vendar obsedim v avtu, saj čez vso Postojnsko ravnino prihaja siva zavesa – ploha (najbrž tista z Vremščice 🙂 ).

Erzo se ob 13.30 združi z Manco in na Uncu z Megom in proti Vremščici, kjer je še sonce (javlja Gorazd). Pri meni je  ploha mimo in spet sonček (pa živahne baze šibajo JZ->SV na cca 1200).

Grem na start in postavim. Piha OK, občasno butne, pa ne premočno. Še enkrat porosi kar iz sončka. Potegnem in sem v zraku. Takoj me začne dvigovati in se odpeljem na Petriča, od tam pa naravnost naprej. Ves čas gre počasi gor do 1100. Zavijem na desno na Lipovec in tam me začne spuščati (naprej gre le okoli 10). Ko sem malo nad nivojem starta, obrnem in se s 50 odpeljem na start in ponovim vajo. Ponovno naravnost naprej ven in gre spet samo gor, naprej 10-15. Nekaj temnih baz je že levo proti Uncu pod mano, meni pa gre vedno hitreje gor (čeprav vozim v luknji med oblaki). Rinem proti Studenu. Ko je dviganje +4 (in sem nad 1400), naprej še vedno nikamor ne gre (9-13), zadaj pa so temne baze že pod mano –  potegnem ušesa. Najprej nič, potem pa le začnem zgubljati višino. Ko se spustim do 900, obrnem nazaj proti startu, se naslonim na Lipovec, pa gre samo še dol in pristanem po slabe pol ure na uradnem.

 

Ko začnem pospravljati, pripelje Samsa (ki me je videl “visoko gori…”) in me odpelje na start.

Malo modrujeva in opazujeva ploho Pivka->Javorniki, veter občasno pojača in Andrej se odloči, da ne bo šel v zrak…

Ko se peljem proti LJU, Manca pove, da je bilo na Vremščici pa super v vseh pogledih 🙂 …

 

Erzov komentar leta: prav lepo je bilo, dokler je trajalo. Zadaj naložene baze, ki pri PO spuščajo dež, spredaj pa sonce in baze, ko pa jih posuši – si na tleh.